Če hočete primerno sarkastično, vrhunsko branje, ki vas produktivno zaziblje v tole enkratno kombinacijo brezskrbnih počitnic in stihijskih volitev, potem je to zagotovo knjiga Er ist wieder da Timurja Vermesa. Žal je ni v slovenskem prevodu, morda je nikdar niti ne bo, kajti tovrsten humor ima tukaj ravno tako malo privrženk, privržencev kakor na Nemškem, a se boste še znašli.

V temle delu se Adolf Hitler zbudi leta 2011 v nekem berlinskem parku. Sprva je ves začuden, ko se ozira naokoli, saj je tik pred tem prebujenjem vendar zaukazal, da se poruši cela Nemčija, vse avtoceste, vsa mesta, celotno železniško omrežje, vsi mostovi, tako da sovražnik v Nemčiji ne najde drugega kakor en sam veliki nič, a se počasi le navadi na novo okolje. Brez papirjev, v nekolikanj zamazani uniformi se Hitler nastani pri nekem trafikantu, kjer se izobrazi v tekoči "realpolitiki" in s trafikantovimi zvezami počasi začne s televizijsko kariero. Ta mu sčasoma prinese celo Grimmovo nagrado, vrhunsko medijsko priznanje. Premaga namreč vse igralce, vse imitatorje, vse komike, s svojimi političnimi govori pokaže docela nov trend v nemški medijski kulturi – vsem se zdi strahovito zabaven, sploh tedaj, ko nonšalantno dobi bitko s časnikom Bild, ki si drzne zdvomiti o okusnosti nove televizijske pojave. Nemčija, v kateri je “kancler zdaj neka debela ženska”, je naravnost navdušena. Čista zmaga in prelom je Hitlerjev s kamerami dokumentiran obisk berlinske filiale Nacionalne demokratske partije. Po kratkem uvodu, v katerem zvemo, zakaj je kombinacija “nacionalnega” in “demokratskega” v imenu čisto sprenevedanje, sledi srečanje z vodjem. Hitler oceni strankarsko barako, ugotovi, da so imeli celo leta 1919 v Münchnu boljše prostore od teh bleferjev, in v enkratnem dialogu povsem razsuje nemške neonaciste kot izjemno nesposobne, neresne, predvsem pa Nemčiji neprimerne mlade ljudi. Televizija ga v političnih eskapadah sploh ne ustavlja, edina omejitev je sprožanje judovskega vprašanja, češ da to ni smešno. “Ne, judovsko vprašanje nikakor ni smešno,” se strinja Hitler in se temi rad izogne. Vesel je, da je staro nemško-turško zavezništvo napredovalo do nove stopnje, tam na cesti tudi občuduje očitno še zmerom popularne kolesarje (“Poglej tega, junak s fronte, čisto naluknjano čelado ima!”), rad poklepeta z otroki in je nasploh po Nemčiji lepo sprejet, da lahko začne znova in popravi vse zgrešeno. Vztrajen kot zna biti, spi redno do poldneva, potem pa gara do pozne noči. Kritizira parlament in mnoštvo strank kot čisto zgubo časa in denarja, najprikladnejše zaveznika pa skuša najti v Zelenih. Z njimi ga druži še največ reči, moti ga le, ker politično niso sposobni videti Nemčije čez dvesto, tristo let, ampak jih vizija ponese kvečjemu 15, 20 let naprej. V televizijskih dvobojih premaga čisto vse, tudi samo televizijo. Ta se mu zdi sicer odlična iznajdba, kakršne bi bil Goebbels neskončno vesel, a je do tehnične naprave tudi jako kritičen – kako je mogoče, da na treh programih gledam kuharske recepte, ko pa je televizija vendar še bolj ko radio namenjena razsvetljevanju ljudstva. Kakšna potrata v vseh teh programih, ko pa bi ljudstvu ja lahko povedali kaj koristnega in imeli z njim osebnejši stik. Kot ugleden medijski gost Hitler obišče tudi “kraj zločina”, münchenski Oktoberfest, se zgrozi nad zlorabo ljudske noše in nad prostaškim ljudskim obnašanjem, na lepem pa ves vesel ugotovi, da pivo stane še zmeraj klasičnih 90.- pfenigov. “Ne gospod, to je devet evrov, ne devetdeset pfenigov,” ga popravi birt.

Lepota romana Že spet je tukaj je seveda v neskončnem humorju. Delo je v Nemčiji jasnoda sprožilo hude polemike, češ da je šel vrli pisec (z madžarskimi in judovskimi predniki, mimogrede) predaleč, a kot spremljamo odzive, te v glavnem veselo polemizirajo tudi z robatim nemškim smislom za humor. Delo res zveni, ko da bi ga spisal kdo z angleškega govornega področja, in ravno ta dimenzija je zanimiva tudi za našega bralca, bralko. Slovenska obsedenost s kulturo, resnobna nemška nota, po kateri kultura tudi pri nas dostikrat ni nič drugega kakor zgolj plemenitejši nadomestek za politiko, nam daje pri branju vsekakor nove in nove dimenzije. Hitlerjevim ugotovitvam, kam je Nemčija odplavala v teh sedemdesetih letih, ko je spal, se režimo kot pečen maček, a se na lepem tudi zdrznemo – čemu se vendar smejemo? O čem ta tip pravzaprav govori? Koliko nacizma še prenese diskurz? Adolf Hitler, denimo, pravilno sklepa, da nemška vojska nima kaj početi v Afganistanu, ker ta pač ni v nemškem interesnem območju, a potem naplete takšno geopolitično podobo, da nas je v hipu resno strah za prihodnost. Sarkazem, ki se preplete z realističnimi utrinki iz današnjega sveta, je bržkone najvišja stopnja humorja, strani in strani te knjige so na samem robu. Roman bo čez nekaj let, s časovno distanco najbrž obveljal za veliko robno literaturo, danes pa tudi in predvsem prebivalstvu tukaj ponudi precej spodbudnih paralel. Ko je pisec tehle vrstic roman prebiral ravno v času “mitinga resnice” pred zaporom na Dobu, je ta prejel dodatno srhljivo razsežnost, ki je naravnost očarala; v dneh pred nogometnih dvobojem med Nemčijo in Francijo zveni kot enkratna burka; pred parlamentarnimi volitvami najde samega sebe: “Stranke, ki nosijo imena svojih voditeljev - česa tako neokusnega bi si ne bil domislil niti Benito Mussolini, pa je bil sposoben marsikakšne norosti,” lucidno ugotovi Adolf Hitler. V njegovih političnih nagovorih najdemo precej podobnosti s tukajšnjim političnim razredom, lahkotnost, s katero je sposoben manevrirati po besedju, preseže vsakršen lokalni populizem. Marsikatera Hitlerjeva se tudi v našem medijskem prostoru zmuzne kot povsem nedolžna šala, v resnici pa v sebi nosi ves potencial spremembe. Razkrinkavanje katoliške cerkve in Vatikana bo tukajšnjima bralki, bralcu nedvomno godilo, a bosta sama morala ugotoviti, na kateri točki argumentacija peša in je podobna navadnemu parlamentarnemu blebetu. Vermesevo poznavanje Hitlerjeve dikcije, načinov in nadrobnosti je tako dobro, da se bo morebitni prevajalec, morebitna prevajalka morala dobro izobraziti tudi v vseh hitlerjevskih tančinah, v tisti zelo posebni "politologiji". Kljub temu, da imajo te tančine precej podobnost v vsakdanji govorici našega političnega razreda, v vsakdanji medijski norosti, pa ima Hitler v sebi vendarle tisti sok izvirnosti, ki ga naredi vodjo nad vsemi vodji. Pisec to dobro ve in zna s tem dobro manipulirati. Tako dobro, da njegovo delo Že spet je tukaj gotovo ne more sprožiti “napačnih” sklepov. V humor je namreč odelo človeka, ki niti nima tako velikega smisla za humor, kar je v literaturi, roko na srce, orjaško podjetje, vredno vsaj skromnega bralskega priznanja, če že javna nagrada bržda nikoli ne bo podeljena.

Če hočete primerno sarkastično, vrhunsko branje, ki vas produktivno zaziblje v tole enkratno kombinacijo brezskrbnih počitnic in stihijskih volitev, potem je to zagotovo knjiga Er ist wieder da Timurja Vermesa. Žal je ni v slovenskem prevodu, morda je nikdar niti ne bo, kajti tovrsten humor ima tukaj ravno tako malo privrženk, privržencev kakor na Nemškem, a se boste še znašli. Kakor po navadi.