INDIJA VSTOPA V AZIJSKO STOLETJE
V Indiji, sodeč po rezultatih zadnjih volitev, duh časa pooseblja novi premier, Narendra Modi. Zmaga njegove hindujske nacionalistične stranke Bharatiya Janata Party, krajše BJP, je bila pričakovana, presenetljiva pa je prepričljivost te zmage. BJP je dobila 31 odstotkov vseh glasov, kar se je v indijskem večinskem volilnem sistemu prelilo v 52 odstotkov sedežev v parlamentu. Po rezultatu ji sledi Nacionalna kongresna stranka z borih 8,1 odstotka sedežev, kar ji ne omogoča niti statusa uradne opozicije. To predstavlja najprepričljivejšo zmago na volitvah v Indiji po letu 1984, ko je zmagala Nacionalna kongresna stranka, katere predsednico Indiro Gandhi so umorili le nekaj mesecev prej. Rezultati volitev Narendri Modiju omogočajo vladanje brez koalicije, kar upoštevajoč njegovo nacionalistično-neoliberalno ideologijo in avtoritarno preteklost, v mnogih vzbuja skrb.
Narendra Modi se je, kot rad poudarja v svojem političnem življenju, rodil v zvezni državi Gujarat v družini nižjega razreda. Kot otrok je pomagal očetu in stricu prodajati čaj na stojnici pred železniško postajo v domačem kraju. Že pri osmih letih je prvič prišel v kontakt s hindujsko nacionalistično skupino Rashtriya Swayamsevak Sangh, krajše RSS, pri dvajsetih pa so ga zaposlili kot aktivista.
RSS je militantna hindujska nacionalistična organizacija, nastala leta 1925, ki Indijo vidi kot izključno hinduistično državo. Aktivistično mrežo ima razpredeno po celotni Indiji. Poleg propagandnih namenov je ta uporabljana tudi za pomoč ob naravnih nesrečah in druge dobrodelne akcije. Zaradi stopnje organiziranosti je RSS in njeno razvejano mrežo večkrat uporabila tudi indijska vlada, na primer med vojnami s Pakistanom, ko so nacionalistični aktivisti nadzorovali Delhi in s tem razbremenili policiste. Zaradi mešanice ekstremnega nacionalizma in visoke stopnje organiziranosti jih mnogi primerjajo z evropskimi nacističnimi gibanji. Celo sami v evropskih gibanjih iz 30-ih let vidijo vzornike, a izpostavljajo, da se ne zavzemajo za rasno, temveč kulturno čistost. A taka razlaga ne pomiri več kot 200 milijonov muslimanov in številnih drugih pripadnikov manjšin v Indiji, v pogromih nad katerimi je bila RSS večkrat vpletena.
Leta 1985 je bil Modi premeščen v BJP, kjer se je hitro vzpenjal po hierarhiji in v naslednjem desetletju in pol zasedal številne položaje v Gujaratu, kot tudi v Delhiju. Konec leta 2001 je bil po odstopu Keshubhaija Patela nastavljen za guvernerja Gujarata, mesto, ki ga je zasedal vse do imenovanja za premierja dobre tri tedne nazaj.
Dogodki v Gujaratu iz začetka leta 2002 so ga močno zaznamovali kot politično osebnost. 27. februarja je na vzhodu zvezne države v požaru na vlaku, katerega izvor še danes ni pojasnjen, umrlo 59 ljudi, večinoma hindujskih romarjev. Sledil je pogrom nad muslimansko manjšino, ki naj bi bila odgovorna, v katerem je umrlo med 1000 in 2000 ljudi. Komisija Modijeve administracije je kasneje ugotovila, da je požig povzročila množica 1000 do 2000 muslimanov, medtem ko je zvezna komisija to množico očitno spregledala in ugotovila, da je bil požar rezultat nesreče. Modi sam nikoli ni bil obsojen za svoja dejanja v tem času, a obstajajo številni dokazi, da namenoma ni ukrepal dovolj hitro in odločno. O njegovi vpletenosti v pogrom v Gujaratu smo se pogovarjali z Priyamvado Gopal, profesorico južnoazijske književnosti na univerzi v Cambridgeu in komentatorko indijskega političnega dogajanja:
Tudi v državnozborski kampanji je Modi igral na noto nacionalizma in antiislamizma. Govoril je o izgonu infiltratorjev iz muslimanskega Bangladeša in zaščiti hindujskih beguncev. Mačistično se je bahal s svojimi velikimi prsmi, ki naj bi mu omogočale odločnost. A njegova zmaga ni le rezultat nacionalističnega sentimenta. Rast indijskega gospodarstva se je v zadnjih treh letih skoraj prepolovila, vladajoča Kongresna stranka pa je bila vpletena v številne korupcijske škandale. Modi je obljubljal preporod gospodarstva, ki je v času njegove vladavine v Gujaratu hitro raslo. Rast je seveda najljubša beseda lastnikov kapitala, mnogokrat pa jo povzroča nižanje delavskih pravic in rahljanje okoljskih standardov. Na tak način je gospodarstvo vodil tudi Modi, zato Priyamvada Gopal meni, da ni le nacionalistični ekstremist:
Kot omenja Gopalova, so Modija zaradi njegove volje ustreči kapitalu podprli največji indijski lastniki kapitala. Vplivni član družine Tata, ki ima v lasti konglomerat, vreden več kot 100 milijard dolarjev, ga je hvalil kot odločnega voditelja, medtem ko ga je najbogatejši Indijec Mukeš Ambani razglasil za “človeka z vizijo” in “kralja kraljev”. Podprli pa ga seveda niso le retorično. Večina indijskih medijev je v privatni lasti in tekom kampanje so mnogi odkrito podpirali Modija. Znanih je nekaj primerov odpuščanja urednikov in novinarjev, ki niso odkrito podpirali kandidata indijske elite. Tak primer je odpustitev Siddhartha Varadarajana, urednika enega izmed največjih časnikov v državi, The Hindu, ki je bil Modiju odkrito nenaklonjen. Pod njegovim urednikovanjem so novinarji gradili tudi zgodbo o nepravilnostih pri prevzemu medijske hiše NewsX s strani prej omenjenega Ambanija. Pod novim uredništvom zgodba ni prišla v tisk. Tudi Hartosh Bal, urednik časnika Open, je bil odpuščen zaradi političnega nestrinjanja z lastnikom, industrialcem in multimilijonarjem, Sanjivom Goenko.
Poleg medijske pokritosti je indijska elita Modijevo kampanijo zasula tudi z denarjem. Po besedah člana Modijevega štaba je bila njegova predvolilna kampanija vredna kar 670 milijonov dolarjev, verjetno pa je številka v resnici še višja. Indija je torej naredila odločen korak proti ameriškemu dojemanju demokracije, v skladu s katerim korporacije lahko vlagajo neomejene količine denarja v predvolilne kampanije. Podporo največjih poslovnih konglomeratov v državi Modijevemu štabu nam je opisal Praful Bidwai, indijski novinar in aktivist:
Kombinacija nacionalističnega ekstremizma, močnih povezav s kapitalom in medijske cenzure je porodila označevalec Hindutva-neoliberalizem. Ta povezuje ideologijo hindujske nadvlade z laissez-faire ekonomskim modelom. Gopalova nam razloži, kaj je Hindutva-neoliberalizem in zakaj je na zadnjih volitvah uspel:
Omenjena ideologija ima torej očitne znake fašizma. Z izgradnjo nacionalistične identitete zgornjega in srednjega razreda ter s fragmentacijo delavstva in kmetstva na dolgi rok omogoča razvoj trga. Tako tezo potrdi tudi naša sogovorka:
Za ilustracijo slepote indijskega srednjega razreda, ki podcenjuje nevarnost Modijeve izvolitve in v njem vidi vizionarskega voditelja, vam predvajamo del pogovora s predsednico Centra za politične študije na Univerzi Jawaharlala Nehruja, Vidhu Verma:
Samo karikaturo Hindutva-neoliberalne ideologije višjih slojev v Indiji predstavlja tudi pesem “NaMo youth anthem”, ki jo je v predvolilnem času na čast Modiju spesnil indijski raper Krishnan Sugavanam. Ta precej neprikrito poveličuje Modijeve avtoritarne in nacionalistične kvalitete. Prisluhnimo.
Predvolilne pesmi, kakršna je bila ta, ki smo jo ravnokar poslušali, so bile v tokratni kampanji popularnejše kot kdaj koli prej. Eden izmed Modijevih protikandidatov si je za svojo tematsko pesem izbral priredbo komada “We didn’t start the fire”. Glede na dogodke v Gujaratu pred dobrim desetletjem bi ta morda bolj sodila v zmagovalčevo kampanijo.
Kaj pa zmaga morebitnega požigalca pomeni na zunanjepolitičnem parketu? Mednarodna skupnost pod vodstvom ZDA z avtoritarnimi režimi po svetu nima problema, dokler ti ščitijo njihove interese. Se pa radi postavljajo kot branik človekovih pravic tam, kjer so njihovi interesi manjšega pomena. To se kaže tudi na primeru Modija. Po pogromu nad muslimani v Gujaratu leta 2002 so ZDA, kot tudi Velika Britanija, zaradi skrbi glede svobode veroizpovedi Modiju zavrnile vstopno vizo. A njihovo stališče glede tega je naredilo obrat za 180 stopinj, ko je postalo jasno, da bo Modi po vsej verjetnosti novi indijski premier. Obama ga je po izvolitvi nemudoma povabil v Belo hišo. Gopalova je pokomentirala Modijevo zmago s stališča odnosov med Indijo in ZDA:
ZDA na indijski podcelini potrebujejo zaveznika v vojni proti terorizmu predvsem za stabilizacijo Afganistana. Zaradi domnevne dvojne igre, ki jo pri tem igra Pakistan, Washington želi zanesljivejšega zaveznika. Poleg tega grožnja večje vloge Indije v Afganistanu povzroča pritisk na Pakistan, tradicionalnega indijskega tekmeca.
Zmaga hindujskega supremacista zato ni dobra novica za odnose z muslimansko sosedo. Obe državi sta jedrski sili, v preteklosti pa sta se že večkrat zapletli v spopade, predvsem zaradi nestrinjanja glede statusa Kašmirja. Del tega območja, Kašmirska dolina, je namreč po odcepitvi Pakistana od Indije ostala ozemlje slednje, čeprav jo poseljuje večinoma muslimansko prebivalstvo. A tudi skrb glede odnosov med jedrskima silama, ki so še kako pomembni za mednarodno skupnost, je bila v zahodnih medijih zadnje tedne precej podcenjevana. To je rezultat spretne in medijsko dobro pokrite poteze Modija, ki je pakistanskega premierja povabil na svojo inavguracijo. Gopalove ta poteza ni pomirila:
Odprto ostaja tudi vprašanje odnosov s Kitajsko. Slednja je vedno bolj odločna pri uveljavljanju svojih interesov v Aziji, z izvolitvijo Modija pa morda dobiva odločnejšo tekmico na celini. Poleg tekmice pa, po mnenju Gopalove, mnogi Indijci v Kitajski vidijo tudi vzornico:
Ali se bo tudi v Indiji razvil kitajski model avtoritarne države, ki s trdo roko trgu zagotavlja svobodo, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da Narendra Modi s Hindutva-neoliberalno ideologijo in dokazanimi sposobnostmi njenega doslednega izvajanja predstavlja kandidata, ki bi državo lahko obrnil v to smer. Dejstvo je tudi, da mu je, kljub 31-odstotni podpori volilcev, večinski volilni sistem namenil več kot polovico sedežev v parlamentu in s tem dal močan mandat za preobrazbo države.
V Aziji očitno vedno bolj prevladuje drugačen pristop h kapitalizmu kakor na Zahodu. Liberalna demokracija pri nas vsaj navidezno blaži trenja, ki jih povzroča kapitalizem sam. V hitro rastočih azijskih državah, od Kitajske in Vietnama do Singapurja, Tajske in po novem, kot vse kaže tudi Indije, pa je demokracija le še ovira pri nadaljni rasti. Legitimnost oblastem v teh državah se podeljuje na podlagi tistih gospodarskih kazalcev, ki najbolj ustrezajo kapitalski eliti. Identiteta se prav tako kot v Indiji, tudi na Japonskem, Kitajskem, Tajskem in v Vietnamu ter Koreji gradi na nacionalističnih in verskih temeljih. Enaindvajseto stoletje naj bi bilo azijsko. Smo pripravljeni nanj?
Dodaj komentar
Komentiraj