S prvim januarjem letošnjega leta je pri nas začel veljati zakon o socialnem podjetništvu, s katerim je Slovenija postala ena prvih držav na svetu, ki uveljavlja tovrstno prakso. Socialno podjetništvo lahko površno opišemo kot ekonomijo med javnim  in zasebnim sektorjem. Pri svoji dejavnosti si takšna podjetja služijo kruh na prostem trgu - država jim teoretično zagotavlja neki delež sredstev za začetni kapital, ki pa jih v praksi pridobijo s prijavljanjem na namenske razpise. Denar za te zagotavljata evropski socialni in strukturni sklad - ta dva sta sredstva doslej razdeljevala preko posameznih članic Evropske unije. Z naslednjim letom pa začenjajo veljati določila strategije Evropa 2020, z njo pa naj bi Evropa odprla nove strukturne sklade z izrecnim namenom financiranja socialnih podjetij - na te razpise pa se bo mogoče prijavljati tudi direktno v Bruselj.

Socialno podjetništvo vzbuja upe pri mnogih, pretekla vlada je kot njegove poglavitne cilje označila razvoj nevladnega sektorja, prostovoljno delo, socialno vključenost ranljivih skupin, zmanjševanje dela na črno in dvig stopnje zaposlenosti. Javnost ga sprejema z zadržanim navdušenjem, saj je še veliko nejasnosti, kaj prinaša in kako bodo takšna podjetja delovala. K zadržanosti prispeva tudi proces volitev in posledične menjave oblastne garniture, ki se do tovrstnega podjetništva še ni politično opredelila. Neoliberalne trende lahko kljub temu pričakujemo pri večini političnih opcij, razlikujejo se morda le v tempu in ostrini. V tem kontekstu bi se socialno podjetništvo lahko izkazalo kot tampon za blaženje rezov v javno porabo, ki sicer povzročajo nemalo socialnih trenj, da ne rečemo kar razslojevanja. Za zategujočo državo pa pri tem ne bi bilo samo poceni, ampak bi v obliki davkov vrnilo marsikatero investicijo, hkrati pa bi pokrilo tiste dele ekonomije, ki so bili prej sivi ali črni.

Po nekaterih podatkih naj bi bilo v evropski socialni ekonomiji že sedaj zaposlenih 10 odstotkov delovne sile, ki pa delajo v takšnih in drugačnih podjetjih brez definiranega pravnega statusa – skupni so jim le prej našteti cilji, ki jih je navajala tudi vlada pri sprejemanju zakona. Situacija v Sloveniji je pravno gledano nekaj korakov pred preostalo Evropo, saj imajo socialna podjetja pri nas svoj pravni status oziroma pravno osebo. Zakon jih prav tako deli na dve suhoparno imenovani kategoriji: tip A in tip B. Prva je podjetje v klasičnem smislu besede, druga pa je podjetje z namenom zaposlovanja težje zaposljivih ljudi. Razumno bi bilo pričakovati, da bo država za to ekonomijo v povojih namenila kakšne davčne olajšave – vendar temu ni tako – čeprav po drugi strani ostreje regulira njihovo poslovanje. Določa namreč plačna razmerja med upravo in delavci, prav tako pa definira pravila razdeljevanja dobička. Le 20 odstotkov tega se namreč sme izplačati, preostalo pa se mora ponovno investirati v širjenje dejavnosti in zaposlovanje novih ljudi.

Da pa se na tem področju res nekaj premika in da Evropa s socialnim podjetništvom misli resno, pa kaže tudi nedavno imenovanje Slovenke Dolores Kores v strokovno skupino evropske komisije za socialno podjetništvo. Vprašali smo jo, kaj meni o slovenski definiciji tega koncepta:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Razloži nam tudi, kakšno je siceršnje stanje socialnega podjetništva v Evropi in po svetu:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Kaj Koresova pričakuje od svojega mandata v omenjenem strokovnem svetu in kakšne so nadaljnje usmeritve Evropske unije na tem področju?

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Na Dunajski ekonomski univerzi smo obiskali predavanje profesorja ekonomije Reinharda Millnerja, ki se ukvarja z akademskim definiranjem socialnega podjetništva. Priznava, da je koncept še vedno v povojih – manjka mu natančna pravna definicija – v Avstriji v nasprotju s Slovenijo še nimajo zakona, ki bi to dejavnost natančno opredeljeval:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Millnerjeva kolegica na dunajski univerzi, ekonomistka Hanna Schneider, se ukvarja s statističnim raziskovanjem socialnega podjetništva. Opaža, da je ta koncept že vsaj dve desetletji prisoten v različnih podjetjih, vendar se večina teh podjetnikov v Avstriji sploh še ne zaveda, da bi se lahko definirali kot socialna podjetja:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Schneiderjeva razloži tudi, kakšna je dohodkovna struktura takšnih podjetij.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Čeprav v nemško govorečem okolju socialno podjetništvo še ni dobilo zakonskega poroštva, pa so nekaj korakov pred nami pri povezavah med dotičnimi podjetji in zasebnim sektorjem ekonomije. Poznajo tako imenovane Stifftunge – to so fundacije večjih podjetij oziroma korporacij zasebnega sektorja, ki mladim podjetnikom z inovativnimi idejami namenjajo začetna sredstva. Precej bolje kot pri nas pa so razvite tudi različne nagrade za inovativna mlada podjetja. Delovanje tega procesa nam razloži socialni podjetnik Peter Vandor, sodelavec inštituta za podjetništvo in inovacije ekonomske univerze na Dunaju in ustanovitelj nagrade 'Social Impact Award':

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Več o Stifftungih smo izvedeli tudi v münchenskem inkubatorju za socialna podjetja – Social enterpreneurship Akademie. Govori Jens Bosse Parra:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Obisk omenjenih lokacij v nemško govorečem prostoru nam je omogočil zavod Socialni Inkubator, ki deluje pod okriljem Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Inkubator je svojo dejavnost začel šele pred kratkim, trenutno pa organizira delovne vikende, strokovne ekskurzije in individualno podjetniško svetovanje za vse, ki želijo zvedeti več o socialnem podjetništvu. Za svoje poslanstvo so si zastavili posnemanje dobrih praks v tujini in inkubiranje poslovnih mrež, ki jih mladi podjetniki potrebujejo na začetku svoje poslovne poti. Tomaž Stritar, direktor tega zavoda spregovori o problematiki sprejetega zakona o socialnem podjetništvu, podobno kot Koresovo ga skrbi, da je formulacija zakona preveč usmerjena na zgolj zaposlovanje ranljivih družbenih skupin in premalo na podjetja.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Stritar kritizira tudi izrazito zaposlovalsko naravnanost trenutne zakonodaje.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje

V slovenskem prostoru pa Stritar pogreša tudi neko obliko nagrade ali spodbude za inovativna in mlada podjetja:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Socialno podjetništvo je torej neke sorte hibrid med kontinentalnim in anglo-saksonskim modelom poslovanja. Iz prvega jemlje čut za družbeno odgovornost iz drugega pa poslovno žilico in sposobnost preživetja na globalnem nereguliranem trgu. Trenutno je še vedno v povojih in očitno omejeno na storitveni sektor, ki je profitno povsem odvisen od kupne moči potrošnikov. Za socialno podjetništvo se zaenkrat še ne predvideva, da bo kdaj preraslo v realni sektor ekonomije  - čeprav bi ravno temu ustrezala marsikatera omejitev o deljenju dobička in plačnem razmerju med delodajalci in delojemalci.