Ko se v slovenski javnosti odpirajo teme, vezane na spol in spolnost, se pogovori vrtijo predvsem okrog pravic in enakih možnosti istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic, redko pa se dotaknemo tematik spolnega dela. To seveda ne pomeni, da problematik, ki zadevajo spolne delavke in delavce pri nas ni, temveč predvsem odseva dejstvo, da obstaja pomanjkanje akterjev, tudi nevladnih organizacij, ki bi se s to temo sploh ukvarjale.

Mirovni inštitut je prejšnji teden v sklopu svojega projekta, ki raziskuje različne pristope do prostitucije po večih državah, odprl debato o spolnem delu, ki jo bomo vsaj delno predstavili tudi danes.

Ena izmed osnovnih okoliščin, ki vpliva na položaj spolnih delavk in delavcev v posamezni državi, na njihovo varnost, ter na možnost boja za pravice, je zakonodaja oziroma stopnja reguliranosti tega področja. Pri tem obstajajo različni modeli, ki se jih države poslužujejo, od popolne kriminalizacije, prek dekriminalizacije prostitutk, pa do popolne kriminalizacije celotnega sektorja. V Evropi poznamo različne primere, pri čemer je pogosto izpostavljen tako imenovani skandinavski, oziroma švedski model, pri katerem so drugi vpleteni, torej ne delavke in delavci, temveč stranke in lastniki bordelov, kriminalizirani. Ta ureditev se najprej zdi smiselna, a se v praksi izkaže kot precej bolj problematična in celo škodljiva. Spolne delavke in delavci, kadar ni celoten proces dekriminaliziran, so namreč vseeno soočeni z raznoraznimi preprekami, ki otežujejo prijave kršitev in nasilja, poleg tega pa ti zakoni, ki kriminalizirajo stranke in bordele, pogosto posredno dejansko kriminalizirajo delavke in delavce.