V palestinskem političnem prostoru prevladujeta gibanji Fatah in Hamas, a aktivne so tudi druge stranke oziroma združenja. Eno od njih je Islamski džihad. V nasprotju z zahodno percepcijo, rezultatom ozkega medijskega poročanja, džihad v imenu ne pomeni svete vojne, temveč boj, po angleško struggle. V primerjavi s prej omenjenima političnima silama je Islamski džihad skromen po številu članov in podpornikov. Podobno kot Hamas ima korenine v Muslimanski bratovščini, a je manj pripravljen na politične kompromise, kot v Gazi vladajoči Hamas. Islamski džihad tako ne priznava sporazuma iz Osla iz leta 1993, ki je imel za posledico ustanovitev Palestinskih oblasti. Te so Izrael v bistvu razbremenile skrbi za lastno varnost v Zahodnem bregu, saj so same začele izvajati nadzor nad različnimi palestinskimi oboroženimi skupinami, ki so se upirale okupaciji. Islamski džihad posledično ne sodeluje na volitvah, nekateri kritiki pa pravijo, da tudi zato, ker bi se tako pokazala njegova dejanska priljubljenost med Palestinci. Gibanje med njimi sicer uživa precejšnje spoštovanje, saj za razliko od Fataha ne pristaja na pogajanja, ki služijo zgolj Izraelu, za razliko od Hamasa pa vztraja na aktivnem upiranju okupaciji in blokadi. Hamas je namreč po nepričakovani zmagi na volitvah leta 2006 precej omilil svojo retoriko in uporniško delovanje. Vseeno ima Islamski džihad s Hamasom precej skupnega. Obe gibanji imata izrazito močan religiozni karakter, čeprav se Hamas vztrajno pomika od religioznega k političnemu. Obe gibanji sta za zahod teroristični organizaciji, tudi Islamski džihad je izvajal samomorilske napade, Izrael je od njune ustanovitve redno izvajal atentate na njune voditelje in člane, tako kot Hamas pa ima tudi Islamski džihad sedež v Siriji. Govoril sem z enim od voditeljev Islamskega džihada, Ahmedom El Modalalom. Islamski džihad je glede stikov z mediji bolj previden od ostalih gibanj in so pred potrditvijo preverili, kdo sem, previdni pa so tudi na splošno. Lokacijo interjvuja so tako razkrili šele tik pred zdajci. Intervju se je vrtel predvsem okoli prošnje za članstvo v Združenih narodih, pa tudi o splošnih pogledih tega gibanja na konflikt med Palestinci in Izraelom ter morebitne rešitve. El Modalal Mahmudu Abasu glede prošnje za članstvo najprej očita to, da je šel v ta projekt brez posvetovanja z drugimi palestinskimi političnimi silami. Podobno kot Hamas tudi Islamski džihad izpostavlja, da je bilo sprejetih nešteto resolucij tako Generalne skupščine kot Varnostnega sveta Združenih narodov, a jih Izrael ne upošteva. Izrael tudi ne namerava prekiniti okupacije in dopustiti polne suverenosti palestinske države. Posebej jih moti Abasov namen vrniti se k pogajanjem, ki služijo le Izraelu. Začnimo z vprašanjem, ali Islamski džihad priznava meje iz leta 1967.