("justice #2" by InsideMyShell is licensed under CC BY-NC-SA 2.0)

Pozdravljeni spet v obujeni oddaji, v kateri prispevamo svoj del k osvetlitvi delovanja in pomanjkljivosti naše predrage krovne organizacije, katere člani in plačniki članarine smo ne glede na svojo voljo. Podobno velja za državljane neke države in davke, h katerim so zavezani. ŠOU v Ljubljani je bil, kot je bilo izpostavljeno tudi na včerajšnji javni tribuni Radia Študent o zgodovini študentskega organiziranja, ob ustanovitvi zastavljen kot država v malem. V skladu s tem pa se je znotraj njega vzpostavila tudi neke sorte sodna veja oblasti. Danes si bomo pogledali, kaj se je z njo zgodilo in kakšne možnosti imamo študentje, da dosežemo upoštevanje pravil, ki si jih je organizacija postavila sama.

Že od leta 1990, je bil ustanovljen ŠOU v Ljubljani, je v organizaciji obstajal organ notranjega nadzora. Tako še vedno veleva tudi Študentska ustava, ki predvideva, da imajo vse študentske organizacije univerz svoj nadzorni organ, ki bdi nad delom predsedstva in študentskega zbora. Sprva je ta deloval v obliki komisije študentskega parlamenta, sčasoma pa sta se izoblikovali tožilstvo in razsodišče, ki sta delovali večino 30-letne zgodovine ŠOU. Julija lani pa sta bila oba navedena organa ukinjena in nadomeščena s pritožbeno komisijo, ki pa ima manj pristojnosti.

Razlogi za to rošado naj bi bili po besedah Klemna Petka, predsednika ŠOU, povezani z uzakonitvijo statusa študentskih organizacij kot oseb javnega prava, s čimer so se bolj odprle vpogledu zunanjih, predvsem državnih organov nadzora. Po Petkovih besedah je ŠOU tako: »podvržen Računskemu sodišču in Državni revizijski komisiji, zato bo Pritožbena komisija opravljala funkcijo disciplinskega organa«. ŠOU je spremembo statusne opredelitve v nasprotju z določbami Študentske ustave očitno vzel kot razlog za to, da ukine notranji nadzor. V tem smislu je tudi Ajas Midžan, tedanji predsednik študentskega zbora, poslancem pojasnil, da člani pritožbene komisije »niso pooblaščeni, da nadzorujejo delovanje same organizacije«. Morda nekoliko protiintuitivno je torej ŠOU ob ugotovitvi državnega zbora, da razpolaga z javnim denarjem in je zato zavezan k večji transparentnosti, zmanjšal notranji nadzor.

Na ta način se ŠOU zanaša predvsem na nadzorno komisijo Študentske organizacije Slovenije ter državne institucije. Nadzorna komisija ŠOS denimo preverja in odloča o smotrnosti izdatkov in gospodarnosti ravnanja organov, izvaja nadzor nad volitvami in tako dalje. Običajno sicer obravnava pritožbe članov ene entitete ŠOS glede letnih poročil druge entitete. Njeno članstvo pa je sicer tudi pomešano s pripadniki študentskih političnih skupin, kar smo na univerzitetni redakciji posebej problematizirali v času lanskih volitev.

Kako se nova pritožbena komisija razlikuje od starega tožilstva in razsodišča, se je treba vprašati zlasti v kontekstu možnosti, ki jih imamo študentje, da po raznih organih dosežemo pravico. Pomembno razliko predstavlja samoiniciativno prizadevanje, da bi organ določene zadeve raziskal oziroma pregledal in samostojno začnel postopke. Tako je delovalo prejšnje tožilstvo, medtem ko je sedanja pritožbena komisija večinoma namenjena podajanju mnenja glede zadev, na katere opozorijo študentje sami, lahko pa tudi izreka sankcije kršiteljem aktov ŠOU. Edino, kar je pritožbena komisija do sedaj obravnavala, so pritožbe študentov na odločitve volilne komisije v zvezi z lanskimi volitvami.

Čeprav so bili tudi številni člani razsodišča in tožilstva povezani s funkcionarji ŠOU, je vsaj na formalni ravni obstajala popolna nezdružljivost funkcij. Še ena pomembna razlika je tako razvidna v sestavi organov – v tožilstvo je lahko vsaka poslanska skupina, ki mora šteti najmanj pet poslancev, imenovala svojega tožilca in imela tako preko njega vpogled v postopke. Pritožbena komisija pa je sestavljena iz štirih članov, ki potrebujejo večino glasov študentskega zbora. Dva izmed njih sta imenovana iz vrst strokovnih služb ŠOU, torej zaposlenih v administraciji. Preostala dva pa sta poslanca v študentskem zboru, torej se lahko funkciji poslanca in člana pritožbene komisije prekrivata. Obenem je opoziciji posredno onemogočeno, da bi imela predstavnika v edinem organu notranjega nadzora v ŠOU, saj jo koalicija preprosto preglasuje.

Ko smo že pri sestavi organov, je vredno omeniti še to, da po interpretaciji ŠOU pritožbena komisija ne spada pod nadzorne organe, tako kot nekoč tožilstvo in razsodišče. Zanjo naj zato ne bi veljal člen Študentske ustave, ki veli, da morajo vsaj dve tretjini članov nadzornih organov predstavljati študentje. V pritožbeni komisiji je tako predvideno razmerje dva proti dva med zaposlenimi na ŠOU in študentskimi poslanci. Vendar ta interpretacija pritožbene komisije kot zgolj pritožbenega in ne tudi nadzornega organa ni dobila konsenza – poslanci Zagona so temu nasprotovali.

Kako pa deluje pritožbena komisija v praksi? V tem trenutku po vsem sodeč sploh ni konstituirana, saj se je po konstitutivni seji lansko leto zgodil izhod dveh članov. Andreja Boleta, sicer pripadnika Povezanih, je študentski zbor imenoval v pritožbeno komisijo kot predstavnika strokovnih služb, nato pa je še pred konstitutivno sejo pritožbene komisije izstopil. Konstitutivna seja pritožbene komisije je nato potekala s tremi člani, čeprav bi po pravilih morali najprej biti imenovani vsi člani. Po menjavi poslancev v študentskem zboru pa je izpadel še Tomaž Kozovinc, sicer poslanec Modrih. Trenutno sta tako preostala le še Jan Dežman, poslanec Povezanih, ter Damjan Vinko iz strokovnih služb ŠOU.

V praksi pa ima na sejah pritožbene komisije, kolikor jih je bilo, veliko besede zdaj že vsem znani odvetnik Klemen Grešak, ki mu ŠOU v Ljubljani mesečno namenja zneske v višini direktorske plače za storitev pravnega svetovanja in zastopanja. Lani, v kriznem letu, je tako za storitve prejel skoraj 70 tisoč evrov. Glede na zapisnike pritožbene komisije Grešak praktično vodi pravno interpretacijo komisije, nima pa glasovalne pravice, saj ga študentski zbor ne imenuje na položaj.

V tem trenutku še vedno ostajajo luknje in neusklajenosti v pravilnikih ŠOU, ki zadevajo pritožbeno komisijo, obenem pa sama komisija ni vzpostavljena. Na spletni strani ŠOU ni uradnega naslova, na katerega je mogoče pošiljati pritožbe, zavihkov tožilstva in razsodišča tudi še niso nadomestili z zavihkom pritožbene komisije. Poleg tega v finančnem načrtu ŠOU za leto 2021 financiranje delovanja pritožbene komisije ni jasno začrtano. Glede na to, da naj bi člani komisije prejemali sejnine v višini približno 44 evrov, se lahko upravičeno vprašamo, ali bo ta nenadzorni nadzorni organ sui generis kljub vsem svojim problemom sploh vzpostavljen. Vse to sovpada z naraščanjem števila zadev, ki bi si zaslužile vložitev pritožbe, kar se bo očitno lahko razrešilo le, če bodo študentje z vlaganjem pritožb opozorili na nujo po tem, da se pritožbena komisija – četudi je le zasilno nadomestilo za nadzorni organ – vendarle vzpostavi.