Po mesecu počitka se v tedensko shemo vračajo novičke s področja vzgoje in izobraževanja, kot so se s ponedeljkom v šolske klopi vrnile osnovnošolke in dijakinje ter osnovnošolci in dijaki. 

V šolskem letu 2019/2020 bo slovenske osnovne šole obiskovalo približno 187.000 učenk in učencev, od tega skoraj 21.000 prvošolk in prvošolcev. Število osnovnošolk in osnovnošolcev narašča, prav tako narašča tudi število otrok, ki s šolanjem začnejo eno leto kasneje. Pred petimi leti je bilo 7-letnih prvošolcev 6 odstotkov, v lanskem šolskem letu že 10 odstotkov. 

Dijakinj in dijakov je letos približno 74.000, število, ki že nekaj let upada, pa naj bi v prihodnjih letih ponovno začelo naraščati. Polovica jih bo obiskovala srednje tehniško in strokovno izobraževanje, petina nižje poklicno izobraževanje, približno tretjina pa splošne gimnazijske programe. Že od leta 2010/2011 delež dijakinj in dijakov v srednjem tehniškem in strokovnem izobraževanju narašča, upada pa delež vključenih v gimnazije. 

Začetek šolskega leta za večino družin predstavlja precejšen finančni zalogaj, prav tako za občine in državo. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je že v šolskem letu 2018/2019 uvedlo prakso, ki je vsem prvošolkam in prvošolcem zagotovila brezplačne učbenike in učna gradiva, z letošnjim šolskim letom pa so prakso razširili še na drugi razred. 

Subvencionirano malico v slovenskih šolah prejema več kot polovica vseh šolark in šolarjev, četrtina pa ima v celoti subvencionirano tudi šolsko kosilo. Šola mora po zakonu sicer med ponudniki šolske prehrane sprejeti najcenejšega, a ga, če ne zagotavlja ustrezne kakovosti, lahko odslovi. Letos bo država za prehrano namenila 44 milijonov evrov. 

Financiranje prevoza v šolo in iz nje pa zagotavlja vsaka občina drugače. Brezplačen prevoz imajo zagotovljen učenke in učenci s posebnimi potrebami in tisti, katerih prebivališče je od šole oddaljeno več kot štiri kilometre. Do njega so učenci in učenke upravičeni tudi, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je na poti v šolo ogrožena otrokova varnost. V lanskem šolskem letu je Ljubljana brezplačen prevoz omogočila približno 20 odstotkom šolarjev, Maribor pa nekaj več kot 12 odstotkom. Več tako imenovanih vozačev prebiva v manjših občinah, za katere financiranje šolskega prevoza predstavlja velik finančni izdatek, to je okoli 300.000 do 500.000 evrov letno. 

Na 144 osnovnih šolah že drugo leto zapored razširjeni program (krajše RaP), v katerega med drugim spadajo jutranje in popoldansko varstvo ter dodatni in dopolnilni pouk, poteka nekoliko drugače. Temeljni namen razširjenega programa osnovne šole je omogočiti vsakemu učencu in učenki osebni razvoj, ki je usklajen z njegovimi ali njenimi pričakovanji, zmožnostmi, interesi, talenti in potrebami. Več o programu nam pove Helena Ocvirk, ravnateljica Osnovne šole Olge Meglič na Ptuju. 

Izjava

V okviru poskusa razširjenega programa učenke in učenci z obveznim tujim jezikom, angleščino, začnejo že v prvem razredu, od sedmega razreda naprej pa je obvezen še drugi tuji jezik, v primeru OŠ Olge Meglič nemščina. 

Ob začetku letošnjega šolskega leta je v program šolanja na domu, ki se v praksi izvaja od leta 2004, vključenih 332 otrok. Ključno prednost starši na domu šolajočih se otrok vidijo v urniku, ki se prilagaja otrokovim željam in potrebam. Pogosteje se predmeta lotevajo strnjeno in za obravnavo snovi ali teme izkoristijo cel dan ali celo teden. Skupnost šolarjev na domu organizira skupne ekskurzije, ki do neke mere zagotavljajo vrstniško socializacijo, predvsem pa pokrivajo področja družboslovja in naravoslovja. 

V Sloveniji raziskav o socializaciji otrok, ki se šolajo na domu, za zdaj še ni, Zavod za šolstvo pa meni, da te otroke ob pomanjkanju stika z vrstniki lahko kasneje pri učnem procesu preveč moti prisotnost drugih otrok. Pomemben faktor pri vključevanju sicer poleg družine predstavlja obiskovanje vrtcev. Vrstniki so namreč tisti, ki otroku omogočijo občutek pripadnosti, na primer razredu, obenem pa se otrok uči sodelovanja, empatije ter upoštevanja in razumevanja drugega. 

Ob začetku šolskega leta so nase opozorile tudi učiteljice in učitelji, ki že več let poudarjajo, da izgubljajo avtonomijo in čas zapravljajo z administracijo. Lanska mednarodna raziskava učenja in poučevanja TALIS je pokazala, da slovenske učiteljice in učitelji porabijo 8 odstotkov povprečne šolske ure za administrativno delo, kar je primerljivo s povprečjem držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (krajše OECD). Administrativne naloge v okviru celotnega delovnega časa pa slovenskim učiteljicam in učiteljem vzamejo 50 minut na teden več od povprečja OECD. 

V zadnjih letih pa narašča tudi vpletanje staršev v delo učiteljic in učiteljev, saj mamice in očki zahtevajo poglobljeno argumentacijo učiteljevega dela; zakaj je uporabil določeno metodo ali način, zakaj si je ta učenka prislužila takšno oceno, zakaj je učitelj izbral ta način sankcioniranja in tako dalje. Precejšen delež učiteljic in učiteljev se mora tako ukvarjati še z zagovarjanjem svojega pedagoškega dela, ki je simptom nezaupanja v njihovo strokovnost.

Kaj se dogaja izven slovenskih meja? 

Na prvi šolski dan so šolarji in študenti stavkali v Hongkongu, kjer se že 14. teden nadaljujejo protivladni protesti. Študenti in študentke, ki načrtujejo dvotedenski bojkot študija, so v ponedeljek zjutraj ovirali zapiranje vrat podzemnih železnic in s tem poskušali povzročiti zamude v javnem prometu, srednješolke in srednješolci pa so se, oblečeni v šolske uniforme in plinske maske, zbrali pred srednjimi šolami. Prvega dne pouka na približno 200 srednjih šolah se ni udeležilo skupno 10 000 dijakinj in dijakov. 

ŠTUDENTSKI OBVESTILNIK

Danes ob 19. uri bo v prostorih Akademskega kolegija potekala že 17. skupščina platforme Kje bomo pa jutri spali?, ki, kot je navedeno na Facebook strani dogodka, “povezuje ljudi v boju za primerna in dostopna stanovanja”.