Odkar obstaja svet, obstaja tudi reprodukcija, odkar obstaja reprodukcija, so njena posledica otroci in mladina, in odkar obstajajo oni, obstajajo težave z njimi. Starši, reditelji in vzgojitelji poskušajo, odkar mladina in težave hodijo z roko v roki, preprečiti nekatere od teh nezaželenih sladkih zvez. Otroci in mladostniki se iz različnih razlogov pri različnih starostih začnejo spogledovati z nasiljem, drogami, ali nezaščitenimi spolnimi odnosi.

Na mnogih nivojih, od intimno-družinskih pa do institucionalnih in državnih, se tisti, za katere računamo, da so se z nekaterimi nelegalnimi skušnjavami že prenehali ukvarjati, ob ugotovitvi, da pri mladini obstajajo tendence po nemoralnem udejstvovanju, spogledajo, družno trznejo in vzkliknejo: “Treba je tej mulariji rečt ne! In če ne bo to dost, pol jih bomo začel pa dol tiščat na druge načine.” Takšno zdravorazumsko in radikalno racionalno zvijanje rok na hrbet v upanju na pozitivne preprečevalne učinke je za mladino bolj pogosto kot ne neučinkovito ali celo kvarno. Torej, sapo, kričanje in moraliziranje zadržimo zase. Otroci in mladostniki, ki jih obravnavamo kot samostojne in odgovorne posameznike, se spretneje izogibajo pastem življenjskih nevarnosti in spogledovanju s tveganimi življenjskimi slogi. A kljub vsemu je nekatera vedenja, ali pa vsaj njihove posledice, pri mladih dobro preprečiti. Za to obstajajo preventivni programi, ki otrokom pomagajo pri razvijanju bolj zdravega odnosa do sebe in pogosto tudi do okolice. Prva caka preventivnega programa je seveda ta - kako vemo, da deluje, če se ga aplicira na uporabnike in skupnosti, v katerih se nam zdi, da bi se lahko težave začele, še preden se nam zdi, da bi se težave sploh lahko začele. In druga pomembna caka - preventivni programi že vnaprej stigmatizirajo nekatere družbene skupine.

Vzpostavitev preventivnega programa lahko daje vtis, da gre pri določeni skupini za samoustvarjene probleme, ki jih ne bi bilo, če bi na primer starši svojo mularijo malo bolj trdo prijeli ali, če ta [bereš sarkastično, afektirano] današnja družba ne bi bila tako nemoralna! Preventiva do neke mere usmeri pogled na uporabnike programov preventive in že vnaprej kriči “Krivi so!”, tako da smo nemalokrat kot družba prepričani, da so si na primer dekleta res sama kriva, če zanosijo še pred maturo. Matura pred maturo. Neprijeten dogodek. Ta neprijetni pred-preprečevalni učinek tudi povzroči nastanek kartezijanske logike vzroka in posledice, ki v končni fazi rezultira v medicinskem pristopu preventive. “Kaj, noge imate? Bojite se, da bi se nekoč spotaknili in padli z njimi? Bojite se odrgnjenih kolen? Ni problema, amputacija je možna, samo povejte, pod kolenom ali nad kolenom?” Medicinski pristop torej vzročno-posledično obravnava določen pojav. Na ta način je ustvarjeno prepričanje, da bodo družbene rane pozdravljene in le še oddaljen spomin, če bomo vzroke rabe in zlorabe, na primer drog, zatrli v kali.

Tovrstno razumevanje in implementacija preventive sta pogosto izjemno vprašljiva, saj vzroki za nastanek določenega vedenja v izvoru niso enostavni, ampak so povezani s socio-kulturnimi okoliščinami. Če preventiva deluje na linearno medicinski način, nujno zgreši. Poleg tega, da se rabo in zlorabo drog poveže linearno, tovrstni medicinski pristopi k preprečevanju tveganih vedenj vzrok za tvegano vedenje pripisujejo neki individualno vezani patologiji. Torej, pridemo k temu, da je posameznik sam svoj uničevalec, država oziroma tvorba, večja od posameznika, pa mora posamezniku zgoj preprečiti dostop do zla, ki je tvegano vedenje, na primer zloraba drog. Prvakinje v represivnih, linearnih, medicinskih preventivnih modelih so v tako imenovanem “razvitem svetu” seveda Združene države Amerike. Tam se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začela razvijati nova kazensko-pravno-moralna miselnost, ki vsakovrstne delinkventnosti obravnava z enako resnostjo in katere posledice čutijo prebivalci tamkajšnjih držav še danes. Govorimo o politiki, ki ima za cilj redefinicijo nalog države, predvsem izginjanje socialne države, ki jo nadomešča kazenska. Le en od načinov uveljavljanja nove miselnosti se kaže na primeru uveljavljanja programov za preprečevanje rabe in zlorabe drog.

V privlačnem propagandnem in kvazi-izzivalnem jeziku se je snovalcem programa posrečilo najti ime, ki bralca “navdihuje za spremembo”. [TMP na Bartoldo/Aktualno uredništvo/UR/Cicigan - Phil Colins - In the Air tonight.mp3 AMPAK OD 3:17 naprej - drum solo] D.A.R.E. - Drug Abuse Resistance Education. Program danes velja za šalo samo na sebi, in tudi beseda “education”, ki običajno naznačuje izobraževalni element, ima v imenu programa približno tako težo kot beseda “pravičnost” v imenu turške “Stranke za pravičnost in razvoj”. Torej, nično. Program spada v delovanje nove kaznovalne države, promovira politiko ničte tolerance in otroke ovaduhe. Namen programa je bil pomagati preprečiti otrokom in mladini vključevanje v nasilniške tolpe, udejstvovanje nasilniškega vedenja in preprečevanje uporabe in zlorabe drog s pomočjo treninga asertivnosti in uporabo fraze “Just say no”. Verjetno skupek idej kampanje “Just say no” najlepše predstavi prav snovalka kampanje, Nancy Reagan. Prisluhnimo:

NANCY REAGAN

Ne samo, da je kampanja “Just say no” visoko moralistična in s tem že v zametkih obsojena na neuspeh, ampak je skozi leta delovanja dosegla neslutene višave perverzije. K perverziji se še na kratko vrnemo, prej pa naj opozorimo še na to, da kampanja ni delovala izobraževalno, pač pa indoktrinacijsko. Kot je značilno za večino indoktrinacijskih praks, te delujejo na principu performativnega govora in stavijo na to, da bodo naslovniki govora slepo verjeli v besede govorca. Indoktrinacijske prakse prepričujejo s strahom in moraliziranjem, indoktrinirancev pa ne opremijo z znanjem v zvezi s tem, kaj se zgodi, če in ko posameznik prekrši prepovedi. Posamezniki, ki kršijo, se zato pogosto znajdejo v moralni paniki, bežijo iz skupnosti naproti težavam, ki se jim naj bi izogibali.

Kritiki programov opozarjajo še na to, da so bili zaradi vsebine in poteka programov otroci pogosto zmanipulirani v vlogo ovaduhov. Otroci so, po navodilih ene asonančnih točk programa “Recognize, resist, report”, poročali o rabi drog v svojih domovih. V skladu s politiko ničte tolerance so starši, občasni uživalci kanabisa, včasih izgubili starševsko pravico ali si, v najhujših primerih, zaradi občasne rabe kanabisa prislužili zaporne kazni.

Nepresenetljivo, obstajajo modeli preprečevanja nezaželenih vedenj, ki v svojem bistvu niso agresivno-represivno-moralistični in ne reproducirajo rasističnih politik. Enega takih programov so nedavno precej uspešno zagnali in ga še izvajajo na Islandiji, kjer so se ukvarjali z visokim porastom najstniške rabe in zlorabe drog. Med leti 1990 in prvimi leti enaidvajsetega stoletja je omenjena težava med 15- in 16-letniki narasla, ne le na Islandiji, pač pa še v mnogih drugih evropskih državah. Z Islandije za obdobje med letoma 1992 in 1998 poročajo o sledečem; v skupini anketiranih islandskih petnajstletnikov je število teh, ki so cigarete kadili vsak dan, naraslo s 15 na 23 odstotkov, število tistih, ki so uživali hašiš, naraslo s 7 na 17 odstotkov, ista raziskava pa še navaja, da je alkohol redno uživalo 42 odstotkov petnajstletnikov. Posledično je bilo tudi število nezgod in poškodb kot posledic samoupravljanja pod vplivom alkohola precej višje kot v ostalih evropskih državah. Ob raziskovanju vzrokov in poskusih omilitve pretirane rabe in zlorabe substanc so raziskovalci ugotovili, da obstaja nekaj ključnih področij, na katere se lahko naslonijo za večjo uspešnost preventivnega programa. Področja, ki se jim je treba posvetiti, so smešno logična, smešno samoumevna. In tudi način dela je smešno enostaven - verjetno je prav zato presenetljivo, kako silovito so pri oblikovanju strategij boja proti prepovedanim substancam zgrešili pot ljubitelji pristopa ničte tolerance. Področja so vrstniške skupine in z njimi povezane prostočasne aktivnosti, dobri odnosi v družini ter socialni kapital v lokalni skupnosti. Seveda, Islandci lahko vsem drugim državam in skupnostim solijo pamet, kako se krepi socialni kapital, kako se pletejo družbene mreže in plemeniti družbena medceličnina, ko pa so sami sinonim za majhno skupnost.

Islandski model torej uči, da je treba za kar se da visoko uspešnost programa v program vključiti celotno vrstniško skupino, šolo in družino ter organizatorje prostočasnih aktivnosti. Raziskave so pokazale, da so otroci, ki so bili zdravo in manj intenzivno navezani na starše, manj pogosto zlorabljali substance. Raziskave kažejo, da je v primerjavi skupin mladoletnikov, ki občasno eksperimentirajo z drogo, s skupino mladoletnikov, ki jo zlorabljajo ali imajo do droge izrazito odklonilen odnos, v prvi skupini največ otrok, ki bi jih lahko poimenovali otroci z zdravo predstavo o sebi. Torej, mladostniki, ki v mladosti občasno eksperimentirajo z drogo, so v primerjavi z vrstniki manj moralistični, manj anksiozni, depresivni in bolje družbeno prilagojeni. Tak izsledek nam skupaj z izsledkom islandske raziskave da misliti, da obstaja način obravnave vsakršnega nezaželenega vedenja. Zdi se, da je eden primernejših načinov oblikovanje zdravega zavedanja o sebi. Paradoksalno mora preventiva na neki točki popustiti in si priznati, da najbolje deluje takrat, kadar na posameznika ne deluje vseobsegajoče. Kljub poskusom in nameram mora preventiva dopustiti posameznikov notranji manevrski prostor.

Tak pristop do posameznika v skupnostih prav gotovo pušča precej negotovosti. Kako lahko kot družba dopustimo otrokom, da zlorabljajo droge! Sebe! Nas! Zaupanje! Približno tak sentiment je odmeval tudi na nedavni okrogli mizi o reševanju problematike uživalcev drog v Ljubljani, kjer je bilo nasprotovanje odprtju varne sobe veliko. Zloraba drog v javnosti je večinoma izraztqwayito negativno obravnavana, spremlja jo izrazita stigma. A obravnava odvisnikov v vidnem delu družbe mora slediti enakim pravilom in premislekom, kot prej omenjena individualna preventiva.Torej, pristop se naj, bolj kot z vprašanjem, kdo in zakaj droge uporablja, ukvarja predvsem z vprašanjem, kako v primeru, da se posameznik samostojno odloči za rabo drog, zmanjša tveganja in družbene posledice tovrstnega vedenja.

Odziv na rabo drog naj vključuje širok spekter pristopov k preprečevanju in zmanjševanju rabe, ki je vedno cilj. Za razliko od linearno medicinskega modela obravnave si spektralni model ne dela utvar glede tega, da je prisotnost drog precejšnja stalnica v večini človeških družb. Pristop, ki ga je razvila avstralska vlada, vključuje informiranje, specialistično obravnavo, kontrolo ponudbe, varnejšo rabo drog in abstinenco. Pomemben del preventive je zgodnje izobraževanje, seznanjanje s pomembnimi tematikami in destigmatizacija določenih tematik.