Mikro Dendro - Malo drevo

Tokrat se bomo v oddaji posvetili izobraževalnemu eksperimentu anarhističnega gibanja v grškem Solunu. Tamkajšnja relativno močna antiavtoritarna scena se z izobraževanjem ukvarja na več nivojih, o katerih smo na radiu v preteklosti že poročali, tokrat pa se bomo osredotočali na vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok v vrtcu »Mikro Dendro« oziroma »Malemu drevesu«.

Iniciativa za vrtec se je ukoreninila leta 2012 med potekom samoorganizirane otroške kolonije v okupiranem gozdu, kjer se je izrazil zadosten interes udeležencev za pričetek procesa rednih skupščin, skozi katere so zainteresirani razvijali teoretične in praktične vzgojno-izobraževalne koncepte, ki naj bi pripeljali do »drugačne šole«, iz česar se je leta 2014 razvil vrtec.

Iz perspektive države gre za neobstoječi projekt, s čimer si v vrtcu zagotavljajo avtonomijo od države, kljub temu pa papir o obiskovanju v Grčiji obveznega predšolskega programa priznavajo tamkajšnje osnovne šole.

Pri eksperimentu posebno pozornost posvečajo udejanjanju principov, kot so avtonomija, samoorganizacija, direktna demokracija, horizontalnost, solidarnost in podobno. A običajno izobraževalnim eksperimentom z izrazito drugačnimi vzgojnimi vrednotami, kot smo jih vajeni iz prevladujoče družbe, velikokrat spodleti ravno pri uveljavljanju bazičnih principov v praksi. Bazični principi, kot bomo slišali v intervjuju, niti niso tako zelo vezani na izobraževalne teorije, saj v vrtcu sintetizirajo pester nabor različnih vzgojno-izobraževalnih struj. Tako v svoji praksi prepletajo anarhistične koncepte pedagoga Francisca Ferrere (franciska ferere), napredne nune Montessori, permisivnega izobraževalnega eksperimenta Summerhill, proletarskega pedagoga Celéstina Freineta (Selestina Freneja) in tako dalje.

K uspešnosti izven sistemskega izobraževanja v vrtcu Mikro Dendro veliko pripomore tudi njegova vključenost v lokalno, antiavtoritarno skupnost. Vzgojitelji oziroma spremljevalci, kakor se imenujejo, so del različnih aktivističnih skupščin in avtonomnih prostorov, kot tudi starši otrok. Otroci v sklopu izobraževanja obiskujejo druge samoorganizirane avtonomne prostore, kot denimo precej odmevno samoorganizirano tovarno čistil Viome (Fiome). Prav tako pa je tudi vrtec sam v svojem bistvu avtonomen socialni center s fokusom na delu s predšolskimi otroki. Poleg tega v njem organizirajo različne dogodke kot na primer debate, predavanja in tržnice, odprte za vse.

Ravno ta vpetost v skupnost je ključnega pomena, ko želimo vzgajati onkraj okvirjev trenutnih družbenih norm in obenem nočemo vzpostaviti zgolj varnega mehurčka znotraj družbe, temveč želimo graditi skupnost in gibanje, ki je sposobno delovati na podlagi vrednot egalitarnosti, svobode in solidarnosti ter je po potrebi sposobno intervenirati v širšo družbo. To je tudi ena ključnih konceptualnih razlik denimo z vzgojno agendo Montessorijeve, ki v učencih poskuša utrjevati nabor pozitivnih vrednot z namenom kreiranja trdne osebnosti, ki bo sposobna obstati v nepopolnem svetu, ali principi izobraževanja v Neillovi (Nilovi) izobraževalni oazi Summerhill, ki naj bi otrokom v izoliranem okolju ponudila najboljše možnosti za posameznikov svobodni razvoj in se pretirano ne ukvarja z realnostjo, v kateri živimo.

Morda je na splošno ena od zanimivejših poant pri anarhističnih izobraževalnih praksah iskanje ravnovesja med osebno svobodo in sobivanjem v skupnosti, na kar so, kot bomo slišali v intervjuju, še posebej pozorni tudi v vrtcu Mikro Dendro, kjer veliko energije vlagajo v procese soodločanja in samostojnega dela.

Letos vrtec obiskuje 18 otrok iz sedemnajstih družin, v njem pa delujejo štiri tako imenovane spremljevalke. Ker delujejo avtonomno, onkraj okvirjev države, se financirajo preko raznih benefit dogodkov, solidarnostnih prireditev, ki ji v podporo pripravljajo drugi, in predvsem s prispevki vključenih družin.

Kakorkoli že, kolektiv smo uspeli bolje spoznati letos septembra na Balkanskem anarhističnem sejmu knjig v Novem Sadu, kjer je deloval dovolj prepričljivo, da smo sklenili z njegovimi člani opraviti intervju. Za začetek pa nekaj uvodnih besed o iniciativi:

//////////////////////////////////////////////////////////////

Pri vsakem izobraževanju so zelo pomembni splošno nazorski idejni koncepti, iz katerih izhajamo, saj šele iz njih vzpostavimo teoretski izobraževalni okvir, ki mu nato določimo ustrezne principe in metode izobraževanja. Še posebej se je tega potrebno zavedati pri vzgoji otrok, ki se šele oblikujejo v samostojne, razmišljujoče osebnosti in se skozi proces izobraževanja socializirajo v skupnost oziroma družbo s pripadajočim naborom družbenih norm.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Kot že omenjeno, je radikalen izobraževalni eksperiment uspešen tudi zaradi njegove vpetosti v skupnost in okolje, saj mora vzgojno-izobraževalna ustanova, če želi uspešno učinkovati na posameznika, delovati v sozvočju s širšo skupnostjo in odnosi doma, katerih vrednote in prakse morajo resonirati s tistimi v vrtcu.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Poleg tega je potrebno tudi učiti, kako se je mogoče samoorganizirati na horizontalen način, ter takšno delovanje zrcaliti v splošni organizacijski praksi vrtca. Zato so v vrtcu razvili različne mehanizme, ki po eni strani zagotavljajo delovanje po izhodiščnih principih in po drugi omogočajo tudi samoizpopolnjevanje, refleksijo ter rast projekta. Osnovni mehanizem je seveda skupščina, kjer se odločitve sprejemajo na konsenzualen način. Poznajo otroško skupščino, skupščino staršev, spremljevalcev in skupščino celotne skupnosti. Na redni bazi organizirajo tudi evalvacijske sestanke, samoizobraževalne dogodke, individualna srečanja z družinami, na mednarodnem področju pa si ustvarjajo mrežo sorodnih organizacij.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Takšen način dela, kot ga poznajo v vrtcu Mikro Dendro, od vzgojiteljic zahteva kar veliko energije in časa, zaradi česar za svoje delo prejemajo prispevke. Sicer si prizadevajo, da so v vrtcu prisotne 3 vzgojiteljice, katerih delavnik traja 6 ur. Njihovo poslanstvo se odraža že v poimenovanju – spremljevalci, torej tisti, ki otroka spremljajo na poti do znanja in osebnostne rasti.

Spremljevalci naj bi na otroke delovali predvsem skozi njihovo vodenje in ne zapovedovanje ter jim dajali zgled, saj kakor pravijo tudi sami, nevtralna pedagogika ne obstaja, je pa pedagoški proces lahko odkrit in transparenten, za kar je v največji meri odgovoren ravno spremljevalec, ki v solunskem primeru za svoje delo ne potrebuje uradne pedagoške izobrazbe.

//////////////////////////////////////////////////////////////

V vrtcu nimajo specifičnega, vnaprej predvidenega programa. Delovni dan se začne z otroško skupščino, kjer se otroci s spremljevalkami odločajo, kaj bi počeli. Običajno se nato otroci zatopijo v enega od tematskih kotičkov, ki so razdeljeni na praktična znanja, jezike, znanost, glasbo, matematiko, vizualno umetnost, na dvorišču pa imajo tudi vrt.

Vso pohištvo je prilagojeno otrokom, orodja, kot so »bormašina«, noži in ostalo, so običajni in na voljo otrokom v uporabo. Za hrano poskrbijo otroci sami, dva do trikrat na teden pa so za pripravo kosila zadolžene družine, ki tudi sicer sodelujejo pri pospravljanju in urejanju prostorov.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Verjetno lahko rečemo, da gre za enega resnejših avtonomnih, samoorganiziranih izobraževalnih eksperimentov v širši regiji, ki je uspel vzpostaviti stabilno delovanje. Vendar pa ne gre za osamljen primer na Balkanu, sorodne iniciative obstajajo tudi na Lesbosu, v Sofiji in v Beogradu, vendar o njih morda več v kakšni od prihajajočih oddaj. Za konec nas je še zanimalo, kaj v »Malem drevesu« počnejo in kako stvari izgledajo to šolsko leto.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Morda je dobro omeniti, da v vrtcu Mikro Dendro načeloma obstajata le dve zakoličeni pravili. Eno prepoveduje fizično, verbalno ali psihično nasilje, drugo pa zapoveduje odgovorno ravnanje s stvarmi in okoljem, torej prepoveduje namerno uničevanje in od posameznika zahteva odgovorno ravnanje v primeru poškodovanja stvari. V praksi to pomeni, da posameznik, ki pokvari neko stvar, na skupščini to pove, nato pa se posvetujejo, kaj bi se dalo narediti – simpatičen primer takšne prakse je, recimo, organiziranje benefit tržnice, na kateri prodajajo svoje izdelke, nato pa gredo kupit nadomestno uničeno orodje na bolšji sejem.

Prav tako v vrtcu nimajo problema z avtoriteto spremljevalcev, ker izobraževanje in vzgoja nista politično nevtralni, se raje z otroki odkrito pogovarjajo o pravilih, normah in odnosih. Spremljevalci v vzgojno-izobraževalnem procesu nastopajo celostno in transparentno, torej tudi s svojimi vrednotami in prepričanji, ter poskušajo predstavljati otrokom vzor, seveda pa to še ne pomeni, da so avtoritarni.

Kakor pravijo sami, imajo pozitivne izkušnje z vključevanjem pri njih vzgojenih otrok na regularne osnovne šole. Tako se je denimo njihova deklica, ko je bila soočena s predstavljenimi pravili osnovnošolske učiteljice, pritožila, češ da nič ne ve o tem, da bi se o teh pravilih pogovorili in se o njih strinjali, ter zahtevala, da se ji pokaže zapisnik skupščine, na kateri so bila ta pravila sprejeta.

Vsekakor lahko rečemo, da gre pri avtonomnem, samoorganiziranem skupnostnem vrtcu Mikro Dendro za pomemben eksperiment znotraj anarhističnega izobraževanja, ki temelji na vpetosti v skupnost in učenju za življenje v skupnosti ter razvija avtonomne, kritične posameznike, ki bodo znali intervenirati v okolje.

Če koga zanima kaj več ter mu obenem poznavanje grščine ni tuje, lahko obišče tudi njihov blog »drugačna šola«, povezavo do katerega bomo objavili na radijski strani pod oddajo.

Spisal izvensistemski Kuki