Predavatelj je predavanje začel z opisom procesa evropske integracije in projekta Evropske unije. Opozoril je na ključne probleme integracije in kot temeljni problem EU izpostavil vprašanje identitete oziroma odsotnosti le-te ter na podlagi tega vprašanja pojasnil vzroke za revizijo zgodovine. Poudaril je, da kritičnih glasov na račun EU skoraj ni ter da imajo evropske institucije popolnoma napačen pristop do sedanje krize, ker ne želijo, niti ne znajo izstopiti iz neoliberalne paradigme.

Evropa ni uspela ustvariti skupne identitete. Evropa prisega na različnost in vsebinske integracije, povezovanje kultur pa zamenjuje z birokratizacijo. Ljudje imajo običajno regionalno, nacionalno in nadnacionalno identiteto. V Evropi prvi dve nedvomno prevladujeta, tretja je bila v zgodovini običajno vsiljena z indoktrinacijo, pri Slovencih npr. z avstro-ogrsko in jugoslovansko. Sedanja EU je torej skupnost političnih elit in ne množičnega gibanja. Povojno združevanje se je začelo iz želje, da bi presegli medsebojne vojne. Povezovanje je bilo del širšega »sanitarnega kordona«, ki so ga ZDA sistematično vzpostavile, da bi v obdobju hladne vojne preprečile širjenje socializma in prevlado Sovjetske zveze. Kombinacija demokracije, kapitalizma in socialne zaščite s srednjim slojem kot glavnim stebrom stabilnosti in dostojnim standardom delavskih slojev je bila mišljena taktično, do zmage nad komunizmom, kar se je po padcu berlinskega zidu pokazalo zelo hitro. EU je v primerjavi z zgodovinskimi tvorbami sicer demokratičen imperij. A še vedno imperij. In tudi tisto o demokraciji se z današnje distance dà kaj lahko relativizirati. Tekom procesa evropske integracije so se vzpostavljali novi trgi in ustvarjale poceni investicije, do začetka bančne krize, vse zapakirano v velike besede o demokraciji, zgodovinskem dolgu. In seveda za prav tako poceni delovno silo, tam in v domačih državah.

Vprašanje identitet je predavatelj v nadaljevanju povezal z vprašanjem revizije zgodovine. Vzroke za prevrednotenje zgodovine v Sloveniji in Evropski uniji, ki so postopoma pripeljali tudi do relativiziranja fašizma, tako v zgodovinskem kot aktualnem kontekstu, in celo do sprevrženk, kakršna je Janševa o levem fašizmu, bi lahko razdelili v štiri sklope. 1. Nova odkritja in spoznanja slovenskega in evropskega zgodovinopisja. 2. Spremenjene razmere v Evropi in svetu ter s tem povezani poskusi drugačnega vrednotenja zgodovine in zgodovinskih simbolov. 3. Spremenjena ideološka in politična podoba Slovenije 4. Odnos med zgodovinopisjem in politiko, kjer se dogaja neke vrste polznanstvena revizija, ki pa kar precej posega tudi že v stroko, zlasti tisti del, ki se posredno ali neposredno navezuje na oblast.

Evropska skupnost se je na politični ravni začela graditi s francosko-nemškim premagovanjem razlik. Del tega je bila tudi denacifikacija v Nemčiji, ne pa tudi v Italiji, ki pa je bila kljub temu pod strogim zavezniškim nadzorom. Dokler je obstajala taka formula, je še šlo, danes, v razširjeni Evropi pa so z novimi članicami prišle tudi nove travme, povezane z njihovim ravnanjem med vojno, kolaboracija, lokalne različice fašizma. Nove članice so svoje interne probleme pri vrednotenju preteklosti skušale in še skušajo razširiti na celotno EU. Zastavlja se vprašanje, ali je zmaga protifašistične koalicije sploh še politični temelj za povojno združevanje, ali pa ga je širitev po koncu bipolarne delitve sveta potisnila na obrobje? EU se znova sooča z avtoritarnimi praksami in voditelji, Orban na Madžarskem, in z naraščanjem fašizma v mnogih državah (Grčija). Ustvarja se videz, da so stvari obvladljive, ker se ne pojavljajo istočasno. A to je v sedanji krizi zelo varljivo. Še zlasti, če upoštevamo tezo, da se je osišče evropske politike premaknilo močno v desno in da je vrhu EU zelo blizu nekakšna kombinacija korporativnega upravljanja in neoliberalističnih razmer. V tridesetih letih je šlo, enako kot gre danes, za prepričanje, da se dá fašizem najprej izkoristiti in nato zavreči. Predavatelj je opozoril, da je to napačna kalkulacija, in zaključil, da prihaja do protifašističnega gibanja, zaenkrat vsaj na ravni resolucij, kasneje pa bo morda prišlo tudi do bolj konkretnih organizacijskih oblik.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Ana Štromajer.