Prejšnji četrtek je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Rok Kogej, podiplomski študent politologije, član DPU in odgovorni urednik založbe Sofia. Vodilna nit predavanja je bil kritičen pretres keynesovskih ekonomskih alternativ, ki se v zadnjem času odražajo skozi pozive k zagonu gospodarske rasti.

Premik od logike neoliberalnega »fiskalnega pakta« do keynesovskega »pakta rasti« lahko zasledimo tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni. Keynesovstvo se je, po sili razmer, restavriralo dvojno. Prvič, kot popolna sprememba pozicije pri režimskih ideologih in ekonomistih. Lep primer je Jože P. Damijan. In drugič, kot povratek tistih, ki so na Keynesa prisegali že v manj kriznih časih. Tu velja omeniti Paula Krugmana in Josepha Stiglitza.

Keynesova makroekonomska teorija s Krugmanom doživi teoretsko perverzijo, in sicer tako, da je sparjena z neoklasično mikroekonomsko analizo. To imenujemo neokeynesovstvo, v bolj radikalni različici pa novo keynesovstvo. Obstajata pa še dva tokova keynesovstva. Prvi za kapitalistične krize krivi nezadostno potrošnjo in poziva k monetarni regulaciji. Drugi tok pa je precej bolj pluralen in razvejan, imenujemo pa ga postkeynesovstvo.

Kogej je poudaril, da ključ za razumevanje keynesovstva ne leži v teoretskih nastavkih, ampak v naboru analitičnih in političnih sklepov, ki jih keynesovci vlečejo. Takšen nabor najdemo tudi pri nedavnem predlogu ekonomistov Yanisa Varoufakisa in Steuarta Hollanda, ki sta ga poimenovala: »Skromen predlog«.

V »Skromnem predlogu« omenjena ekonomista krizo evroobmočja razumeta trojno: prvič, kot bančno krizo; drugič, kot krizo javnega dolga; in tretjič, kot krizo nezadostnega investiranja. In prav v tem tretjem razumevanju krize se skrivajo največje težave, povezane s »skromnim predlogom«. Po mnenju omenjenih ekonomistov so namreč primanjkljaj agregatnih investicij in plačilnobilančna nesorazmerja, ki pestijo evroobmočje, povezani.

S paktom za stabilnost in razvoj je bila perifernim evropskim državam omejena suverena monetarna in fiskalna politika. Postale so odvisne od toka posojil držav centra, s katerimi so financirale rast storitvenega in nepremičninskega sektorja. Problem nastane po letu 2008, ko likvidnost povsod upade, breme pa se prevesi na države periferije, ki jim ne preostane drugega kot ostri varčevalni ukrepi. Posledica sta nizka stopnja agregatnih investicij in neenakomerna porazdelitev teh investicij med regijami.

Varoufakis in Holland kot izhod iz obstoječega stanja vidita financiranje javnih in zasebnih investicij, predvsem v infrastrukturo in okoljsko pomembne projekte. To bi storila preko treh institucij, in sicer: Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke in Evropskega investicijskega sklada. Njuna rešitev bi se omejila na dosedanje pristojnosti omenjenih institucij in bi bila politično veliko sprejemljivejša od primerljivih marksističnih predlogov. Poleg agregatnega povpraševanja bi spodbujala tudi latentno povpraševanje, kar se počne s povečevanjem ponudbe na trgu. Zato njun predlog umeščamo med različice postkeynesovstva.

Marksistična ekonomista, Guglielmo Carchedi in Michael Roberts, problem s takšnimi keynesovskimi predlogi vidita predvsem v teoretskih premisah, iz katerih izhajajo. Tako imenovani keynesovski multiplikator namreč vzpostavlja kavzalnost med investicijami na eni strani in profiti na drugi. Kot pokaže Carchedi, so politični ukrepi, ki slonijo na predpostavki omenjenega multiplikatorja, po svojih učinkih nevtralni, ali pa krizo celo poglabljajo. Zato je potrebno uvesti marksistični multiplikator, ki enačbo obrne.

Carchedi gospodarstvo razdeli na dva sektorja. Javna dela na eni strani in preostanek gospodarstva na drugi. Delo v njima je tisto, ki proizvaja presežno vrednost. Zanima nas predvsem, kakšen učinek imajo državne investicije v prvem sektorju na celotno gospodarstvo. Predavatelj pojasni, da so učinki lahko nevtralni, da lahko krizo poglobijo, ali pa jo v najboljšem primeru odložijo.

Varoufakis in Holland prezreta, da je kriza v resnici dvojna. Da je tako kriza območja evra kot tudi zunanja, svetovna kriza. Zato ji ne moremo ubežati zgolj z omejenimi notranjimi protiukrepi. Predavatelj na koncu izpostavi, da zavračanje keynesovske strategije kot teoretsko nezadostne ne pomeni zavračanja posameznih keynesovskih ukrepov kot takih. Ključno je, da keynesovstvo obrnemo tudi na točki cilja. Da namesto zagona novega akumulacijskega cikla kot cilj postavimo ukinitev kapitalističnega načina produkcije in izgradnjo novega, socialno in okoljsko vzdržnejšega političnoekonomskega sistema – demokratičnega socializma.

Predavatelj je poantiral, da nam v trenutku, ko prepoznamo impotentnost keynesovskih ekonomskih ukrepov, prav nič ne preprečuje, da bi te ukrepe vpregli v interesu izboljšanja položaja delavskega razreda in graditve ter krepitve institucij, ki ga zastopajo.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Anže Dolinar.