V četrtek, 26. januarja, je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze o financializaciji predaval doktor sociologije, Primož Krašovec. Predavanje z naslovom »Spremeniti dušo« je namenil teoretski refleksiji koncepta človeškega kapitala v dobi financializacije in njegovih vplivov na spremembo človeške duše.

Krašovec je predavanje začel s kritiko koncepta neoliberalizma, ki se je pri poskusu analize temeljnih sodobnih politično-ekonomskih pojavov izkazal za preohlapnega. Večina družbeno-ekonomskih kritik je namreč neoliberalizem enačila predvsem z brezpogojno denacionalizacijo, privatizacijo in napadom na javno po vzoru politik Thatcherjeve in Reagana.

V luči najnovejših sprememb kapitalizma, ki vključujejo novo javno upravljanje, socialno podjetništvo, novo ekonomijo in deležniško demokracijo, so te kritike ali izgubile kritičen naboj ali pa so omenjene spremembe naivno dojele kot progresivno alternativo »ortodoksnemu neoliberalizmu«. Financializacija je po Krašovcu ustreznejši koncept za opisovanje ključnih sprememb kapitalizma od 70-ih let dalje. Financializacija se na ravni ekonomije kaže v razmahu izvedenih finančnih instrumentov, sekuritizacije in vse bolj razširjenega delovanja podjetij na finančnih trgih.

Na ravni politike pomeni izgubo mnogih aspektov avtonomije držav, ki vse pogosteje postajajo talke finančnih trgov in bonitetnih agencij. Na področju socialnih institucij se financializacija kaže predvsem v spremembi percepcije socialnih pomoči in storitev, ki so odslej dojete kot investicije v posameznikov človeški kapital. Najočitnejši primer je individualizacija pokojninskih računov in privatizacija pokojninskih skladov, ki se iz mehanizmov solidarnosti spreminjajo v akterje na finančnih trgih. Spremembe so vidne tudi v reorganizaciji mest, ki svoje dejavnosti namesto potrebam mestnega prebivalstva prilagajajo privabljanju tujih investicij. Na ravni vsakdanjega življenja pa se financializacija manifestira v rastoči in spremenjeni funkciji kreditov, ki niso več odloženo plačilo, temveč novo sredstvo eksploatacije preko odplačevanja obresti.

V nadaljevanju se je Krašovec posvetil kritiki teorije človeškega kapitala v kontekstu sodobnih reform visokošolskih politik. Na področju izobraževanja dobiva financializacija najpomembnejše razsežnosti v rasti študentskih kreditov, ki je vzporedna z rastjo šolnin. Ideološki korelat tega procesa pa je spreminjanje percepcije izobraževanja, ki postane dojeto kot študentova investicija. Študent se tako kaže kot individualni potrošnik znanja, znanje kot produkcijsko sredstvo, akumulacija znanja, ki se kvantitativno vrednoti s kreditnimi točkami, pa kot bogatenje študentovega človeškega kapitala.

Teorija človeškega kapitala je že v 60-ih letih nastopila kot konservativna reakcija na intenzivne študentske boje, ki so univerzo želeli približati gospodarstvu na način združevanja s progresivnimi delavskimi gibanji. Teorija človeškega kapitala pa skuša univerzo spojiti z gospodarstvom na način povezovanja visokošolskih institucij. Študij na ta način iz univerzalne pravice spremeni v individualno investicijo, ideje socialne in politične emancipacije pa nadomesti s slavljenjem svobodne potrošniške izbire in enakih formalnih možnosti. Ideologija človeškega kapitala se je izkazala tudi za neposredno apologetiko dohodkovne neenakosti. Vsakršno razliko v dohodku namreč utemeljuje z individualno sposobnostjo ali nesposobnostjo. Obenem pa je postala učinkovito orodje v boju proti delavski solidarnosti v obliki sindikalnega organiziranja. Le-ta naj bi namreč onemogočala pravično distribucijo dohodkov posameznikov glede na njihovo produktivnost.

V zadnjem delu predavanja se je Krašovec posvetil analizi treh momentov transformacije človekove duše v kontekstu financializacije. Prvi moment je monetarizacija vsakdanjega življenja, ki se kaže v individualizaciji družbe, v kateri posamezniki nastopajo kot osnovne administrativne enote in osnovni družbeni agenti. Posamezniki so pri tem razumljeni predvsem kot individualni potrošniki in prejemniki osebnega dohodka, ki v družbene odnose vstopajo preko monetarnih transakcij. Drugi moment je sprememba samo-percepcije posameznikov, ki pričnejo pod vplivom teorij človeškega kapitala odnos med delom in kapitalom dojemati kot neantagonističen. Tretji moment pa se kaže v ideologiji novega podjetniškega duha. Mesto antagonizma razrednega boja v duši delavca prevzame dialektika med dušo in denarjem. Na sam proces dela se projicira celotna shema kapitalizma, ki pa ni več protislovna, temveč uteleša mitologijo avto-poetičnosti proizvajanja presežne vrednosti iz idej, iniciativ in drznosti inovativnih podjetnikov.

Krašovec je predavanje sklenil z ugotovitvijo, da gre pri procesu financializacije in politik človeškega kapitala za formalno discipliniranje duše. Le-ta funkcionira po principu, ki ga je Marx poimenoval »tiha prisila tržnih odnosov«.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla Financializacija bo 2. februarja, ko bo na sporedu predavanje Predraga Ćetkovića o financializaciji evropskega bančnega sektorja.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.