V četrtek, 10. januarja 2012, je v okviru Delavsko-punkerske univerze potekalo predavanje Saša Slačka Brleka, asistenta na Fakulteti za družbene vede in člana programskega odbora Delavsko-punkerske univerze. V predavanju je predstavil rezultate raziskave, ki sta jo s tovarišem Igorjem Vobičem, prav tako asistentom na Fakulteti za družbene vede, opravila med prekernimi delavkami in delavci Radia Slovenija.

Predavatelj je najprej spremembe novičarskega dela umestil v proces vsesplošne prekarizacije trga dela, pri tem pa opozoril, da je trend upadanja delavskih in socialnih pravic v medijskih organizacijah najbolj izrazit. Mnoge študije ugotavljajo porast neformalnih in nestalnih delovnih razmerij v medijih, odpuščanja, individualizacijo položaja delavcev in manjšanje članstva v sindikatih.

Perspektiva novinarja kot delavca je bila dolgo zanemarjena, saj je bil vedno fokus bolj na medijskih organizacijah kot celoti. Več pozornosti se je posvečalo načinu poročanja in odgovornosti medija do javnosti, ne pa dojemanju medija kot prostora konflikta med delom in kapitalom. Predavatelj je opozoril tudi na trend upadanja profesionalizma, ki so ga v zgodovini sicer bolj spodbujali lastniki in je služil pomiritvi kolektivnega delavskega boja, vendar je višji status prinesel delavcem malo več pravic.

Podlago za raziskavo sta avtorja črpala iz dela ameriškega sociologa Michaela Burawoya, ki v svojem delu Manufacturing Consent opisuje premik od discipline k pristanku na delovnem mestu na primeru tovarne v ZDA v obdobju od 40. do 70. let 20. stoletja. Delovni proces naj bi potekal kot regulirana igra, znotraj katere pa nadrejeni vseeno spodbujajo relativno avtonomijo delavcev pri nadzoru nad normami, s čimer se čutijo delavci bolj vpete v proces in dosegajo večjo produktivnost.

Burawoy opozori še na dva ključna elementa, ki ju opazi pri svoji študiji. Prvi je interni trg delovne sile, kjer gre za napredovanje in druga premeščanja delavcev kot mehanizmov za razprševanje konfliktov. Drugega imenuje interna država in pomembno vlogo sindikatov znotraj nje. Slednji nastopajo kot tisti, ki zaradi nevarnosti, da bi se delovni proces ustavil, kolektivne konflikte vedno potiskajo v individualiziran kontekst, kjer te nevarnosti ni.

V nadaljevanju se je predavatelj posvetil rezultatom študije primera Radia Slovenija. Ta je zajemala opazovanje z udeležbo in poglobljene intervjuje s prekernimi delavci v redakcijah Val in Dir. Delavci v redakciji Vala naj bi bili zaradi večje kreativnosti bolj zadovoljni, vendar pa imajo manj ugodnosti.

V splošnem je raziskava pokazala, da so prekerni novičarski delavci na Radiu Slovenija formalno na eksternem trgu delovne sile, a so neformalno močno integrirani v interni trg. Prevladujoča oblika odnosa, za katerega ne obstajajo eksplicitna pravila, je mojster – vajenec, s čimer medij prihrani na stroških izobraževanja. Delavci so pogosto dani na stand-by, vendar ostajajo lojalni instituciji zaradi tihih upov napredovanja. Obstaja visoka stopnja individualizacije delovnih pogojev in količine dela.

Sindikate dojemajo kot pozitivne zgolj za redno zaposlene, saj se niso uspeli prilagoditi novim pogojem dela. Namesto na sindikat se raje obračajo na urednika, ki tako poleg vsebinskega dela opravlja tudi vlogo menedžerja. Opisano stanje je privedlo do velikega nezadovoljstva in kritičnosti, vendar novinarji v praksi ne vidijo veliko možnosti za rešitev svoje situacije.

Glede na raziskavo je Slaček zaključil, da še vedno obstaja pristanek na pogoje dela in upanje na redno zaposlitev, vendar je opaziti tudi porast discipline, saj so delavci potisnjeni na rob. Narašča prepad med vrednotami in realnostjo in s tem nezadovoljstvo med delavci, zato bi bil nujen preporod kolektivnega boja, bodisi preko že obstoječih organizacij, ki bi se prilagodile novim pogojem dela, bodisi preko samoorganizacije.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Brigita Gračner.