Ob zaključku letnika Inštituta za delavske študije na temo “Socializem”, je Gal Kirn predaval o fenomenu monumentalnih spomenikov NOB. Ob tem je odpiral splošno problematiko presečišča socializma in umetniškega modernizma, ter o problematiki spomina in revolucije.

Kirn je izhajal iz dveh opazk. Prvič, da je v samem pojmu ‘spomenik revolucije’ prisotna neka napetost. Spomenik pomeni neko fiksiranje pomena, zamrznenje gibanja. Revolucija pa je nasprotno bistveni proces, tisto, kar ravno ni fiksirano. Je udejanjena neobstojnost. Glede tega se je Kirn oprl na benjaminovsko pojmovanje zgodovine, ki le-te ne vidi kot kontinuiran proces, temveč v njej izpostavlja diskontinuitete in bolj kompleksne strukture časovnosti.

Drugič, zavzel je kritičen odnos do filozofskega objujanja “ideje komunizma” oziroma zapadanja “komunistični skušnjavi” kot jo je poimenoval sam. Ta progresivno politiko omejuje zgolj na čistost revolucionarnega komunističnega momenta, pri tem pa ne more misliti dolgotrajnih procesov družbene transformacije. Ne more misliti družbe prehoda, torej socializma.

Glede spomenikov samih po Kirnu danes obstaja precej nezadostnih ali zgrešenih razumevanj. Najprej, obstaja tendenca k redukciji odnosa na golo estetsko fascinacijo, ki spomenike dekontekstualizira in dehistorizira. Pogosto je moč opaziti zadrego glede domevno totalitarnega konteksta njihovega nastanka. Tako je moč najti primere dveh nasprotujoči si interpretaciji: Na eni strani, poudarjanje individualnosti umetnika proti režimu in na drugi strani poudarjanje njihove prežetosti z režimsko ideologijo, kar naj bi domnevno prizadelo njihov status umetniškega dela. Dobre, celovite obravnave tega estetsko-političnega fenomena po Kirnu tako še ni. Po njegovem bi bilo treba spomenike razlagati podobno, kot Miklavž Komelj razlaga partizansko umetnost, le da bi se bilo treba tu izogniti “komunistični skušnjavi”.

V ta namen se je Kirn za trenutek najprej obrnil k Sovjetski zvezi. Boljševiška revolucija je bila veš čas v tesnem - a neredko konfliktnem - odnosu z avantgardnimi umetniškimi gibanji in stališči. Glede kulture je bila Leninova politika spomina - postavljanje spomenikov pomembnim figuram iz zgodovine delavskega gibanja -   kompromis med ikonoklastičnimi in konzervatorskimi tendencami znotraj revolucije. Še vedno pa je pri tem večinoma ustala ujeta v tradicionalen model reprezentacije, kar je bil predmet kritike konstruktivistov, predvsem Tatlina. Tatlin je vztrajal, da mora sama forma umetniškega ustvarjanja biti na ravni revolucije. Tako prepričanje je poskušal udejanjiti v svojem najbolj poznanem projektu, velikanski strukturi, ki bi med drugim tudi nudila prostor za delovanje celotnemu političnemu aparatu.

Tatlin se tako umešča na nek prelom znotraj revolucije, na točko razhajnja dveh različnih pogledov nanjo. Kirn se je tu oprl na Susan Buck Morris. Ta to razhajanje opredeli kot razhajanje med avantgardistično zahtevo po radikalni prekinitvi s starim, in med boljševističnim teleološkim produktivizmom. Prekinitev časa proti pospeševanju časa.

Tu se je predavatelj naposled konkretnje posvetil primeru Jugoslavije. Tu obstaja neka očitna razlika od Sovjetske zveze. Po izhodiščnem momentu partizanstva, v Jugoslaviji ni očitnega modernističnega umetniškega preloma, vse do 60ih let, ko pa  je v umetnosti šlo že ža kritiko socializma in njegovega modernističnega projekta - pri čemer je bilo to mnogo bolj prisotno denimo na področju filma, in se ne tiče direktno vprašanja spomenikov.

V zvezi s slednjimi se je predavatelj posvetil predvsem institucionalnim pogojem njihovega nastanka, konkretnih kulturnih politik, ki so pripeljali do njih.“Politika spomina NOB” se pojavi zelo kmalu po vojni, najprej na način lokalnih projektov postavljanja spomenikov. Na državni ravni se je politika spomina formalizirala z ustanovitvijo Komisije za zaščito in širitev tradicije NOB in revolucije leta dvainpetdeset - pri čemer pa je desetleten obstoj te komisije prinesel predvsem veliko dolgotrajnih razprav a malo konkretnih rezultatov. Šele na podlagi neuspeha te komisijske politike, toda obenem na podlagi njenih dilem je bil v šestdesetih letih projekt tudi dejansko zagnan. Predavatelj je podrobneje predstavil spomenike na Kozari, v Sutjeski in na Petrovi gori. Kljub množici ustvarjalcev in raznovrstnosti spomenikov, so si spomeniki delili nekaj skupnih značilnosti: odročnost lokacije, monumentalna, abstraktna forma in poskus, kako upodobiti abstraktne ideale bratstva in enotnosti. Po predavateljevem mnenju nam lahko tako ti spomeniki danes služijo kot vir za mišljenje današnje in prihodnje emancipacije.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani Inštituta za delavske študije. Letošnji letnik predavanj je končan, vabimo pa vas k obisku Prvomajske šole, mednarodne konference, katere tema so tokrat razredi na periferiji. Prvomajska šola bo potekala med tridesetim aprilom in tretjim majem v Stari elektrarni.

Poročilo je spisal Martin Hergouth