Predavatelj je pripravil prepričljivo poročilo o nekaterih elementih evropske in slovenske pravne ureditve na najvišji, ustavni ravni, ki neposredno ovirajo socialno usmerjene politike in onemogočajo demokratično odločanje o družbenih vprašanjih.

Najprej se je zadržal pri Evropski centralni banki. Sporna je že njena prednostna naloga centralne banke: ohranjanje cenovne stabilnosti. Po svojem razrednem smislu favorizira premožne dele prebivalstva. Ti imajo na voljo večino finančnega premoženja, ki ga v različnih oblikah posojajo. Realne obresti pa so seveda odvisne od splošne ravni cen. Visoka inflacija namreč zmanjšuje realno vrednost obresti. Zagotavljanje nizke inflacije praviloma izključuje druge naloge monetarne politike, predvsem doseganje polne zaposlenosti. V nasprotju z Ameriško centralno banko, Evropska centralna banka v trenutni krizi ne more učinkovito odkupovati obveznic držav članic evroobmočja. Posledica v Grčiji, na Portugalskem in pri nas so težave z zadolževanjem in zvezane roke pri ukrepih za spodbujanje rasti in zaposlenosti s spodbujanjem povpraševanja.

Podobno vlogo ima tako imenovano zlato pravilo, to je omejitev dopustnega strukturnega primanjkljaja javnofinančnega primanjkljaja, ki se prilagodi za vpliv gospodarskega cikla: kadar je rast visoka, je dopuščen nižji primanjkljaj kot v času nizke ali negativne rasti. Gre torej za ukrep, ki onemogoča izvajanje ekspanzivne fiskalne politike, saj v času krize zaradi omejitve višine novega dolga država ne more izposojati sredstev, s katerimi bi povečala svoje povpraševanje in prek tega rast.

Predavatelj je obravnaval tudi učinke predlaganih sprememb referendumske ureditve. Prepoved odločanja o nekaterih vrstah zakonov bi onemogočila odločanje o ključnih vprašanjih delovanja države. Kvalificirana večina, vsaj petindvajset odstotkov vseh volivcev, bi pomenila – to je bi poudarjeno v razpravi –, da skoraj polovica dosedanjih referendumov ne bi uspela. Namesto predlaganih sprememb bi torej veljalo razmisliti o predlogih, ki pravico državljanov, da neposredno izvršujejo oblast širijo, ne pa krčijo. Recimo, možnost, da se odloča tudi o posameznih členih oziroma o delih sprejetega zakona in pa možnost, da določeno število volivcev predlaga zakon, o katerem nato volivci odločajo neposredno. Tako bi referendum postal varovalka za primere, ko – kot se je duhovito izrazil predavatelj – ljudstvo ugotovi, da njegovi izvoljeni predstavniki o nekem vprašanju razmišljajo popolnoma nasprotno kot samo.

Iskriv nastop, podprt s prepričljivimi izsledki neortodoksne ekonomije, je dokaz, da se lahko naša pravna misel dvigne nad konservativno pravno in ekonomsko apologetiko statusa quo.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Marko Kržan.