Dijakobinci na malici
Mal’ca
Dnevni obrok je pomemben del izobraževanja, saj nam da energijo, kratek odmor, v katerem se lahko duševno pripravimo na nove šolske podvige, in nekaj časa za druženje. Ste že kdaj pozorno pogledali, kako je malica pakirana? Vse prevečkrat se namreč zgodi, da je malica zapakirana v plastičen ovoj oziroma je nekaj priloženega zapakirano v plastiko, denimo pribor ali sendvič. Kako je to mogoče, če je že ves svet seznanjen z vplivom plastike na okolje? Kaj ne bi morala šola postati »ustanova brez odpadka«?
Med iskanjem po spletu smo ugotovili, da ministrstvo za vzgojo in izobraževanje smernice pakiranja hrane določa v posebnem členu dokumenta Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. V njem piše, citiramo: »Načelo uresničevanja trajnostnega razvoja v šolski prehrani se osredotoča na trajnostne načine ravnanja s hrano, […] na zmanjševanje uporabe odvečne in uporabo okolju prijazne embalaže,« konec citata. Kljub vsemu se večinoma osredotočajo na kakovost hrane kot take, torej da šole uporabljajo domače pridelke, da je v hrani prisotna manjša količina soli, mesa in podobnega. O uporabi plastike govori le kratek stavek. Zakaj smernice niso jasno določene? Iz danega citata namreč ni razvidno, za kakšno embalažo gre ali kakšna embalaža je prepovedana. Okolju prijazno pakiranje je lahko marsikatero, zato je mogoče sklepati, da prihaja do nejasnosti.
V Sloveniji velja uredba o embalaži in odpadni embalaži, vendar ne vsebuje ne besede »hrana«, kot tudi ne besede »ovoj«. Tudi Evropska unija ne navaja nobenih smernic glede pakiranja dotično šolske prehrane. Šole tako pri ovijanju hrane poleg raznih direktiv naletijo le še na eno oviro, in sicer na uredbo Evropske unije o embalaži in odpadni embalaži. Ta navaja, da plastika, v katero je ovita hrana, ne sme vsebovati za zdravje škodljivih snovi. Na spletni strani Evropske komisije se nahaja tudi podatek, da je pakiranju namenjenih kar 40 odstotkov plastike, ki se uporablja v Evropski uniji.
Na težavo se države članice sicer do neke mere odzivajo s projekti, a se pri tem moramo zavedati, da vanje niso vključene vse šole. Projekti programa Erasmus+ se večinoma ne osredotočajo samo na uporabo embalaže, marveč na celoten pomen angleške besedne zveze »zero waste«, torej na trajnosten način življenja. To ne vključuje nujno zmanjšanja uporabe plastike s strani šole, temveč ozaveščanje o trajnosti, med drugim tudi v lokalni skupnosti.
Pri Združenih narodih nismo našli nobenih projektov, zadetki pokažejo le, da imajo večinoma pripravljene strategije trajnostnega razvoja. Poleg tega njihovo spletišče navaja, da je le 9 odstotkov svetovne plastike reciklirane. Ob tem smo se zamislili, na hitro preračunali in ugotovili, da imamo v šoli približno 175 dni pouka. Če bi iz tega ogromnega vzorca reciklaže trend preslikali le na slovenske malice, bi lahko sklepali, da je recikliran le ovoj kakšnik devetnajstih malic. Le devetnajstih malic! Kazalniki se obrnejo na bolje, če pogledamo na državno raven. Slovenija namreč reciklira nekaj več kot 50 odstotkov odpadne embalaže. Če bi bile to samo šolske malice, bi bil, glede na državno raven, recikliran ovoj vsake druge malice. Kar je občutno bolje, ampak tukaj ne smemo pozabiti, da ni edina oblika plastike v Sloveniji in na svetu le ovoj šolske malice.
Toda, ali ne igra tudi pakiranje vloge pri kakovosti hrane? Ni vse v izbranih pridelkih in reciklaži ovojev, saj je kritična tudi količina mikroplastike v pridelkih. Če namreč hrana pride v stik s plastično embalažo, izgubi na svoji kakovosti. Mikroplastika, ki se nahaja v živilih, ovitih v plastiko, ima znanstveno dokazano slab vpliv na naše zdravje, razvoj in telo. O tem priča tudi omenjena uredba Evropske unije o embalaži in odpadni embalaži.
Kako bi lahko rešili težave pakiranja? Zametki smernic so določeni že v členu dokumenta Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Kaj pa je z zunanjimi ponudniki hrane? Na Zavodu za šolstvo so za našo oddajo pojasnili, da so omenjene smernice obvezujoč dokument za vse vzgojno-izobraževalne zavode in tudi za zunanje ponudnike prehrane otrok in mladostnikov. Dodali so, da se šole zaradi zelenega prehoda odločajo za strategijo čim krajših transportnih poti, s čimer se zmanjša tudi potreba po ovijanju in porabi plastike. Evropska unija se torej ukvarja s transportom hrane in cilja na to, da se pri njem porabi čim manj plastike. Vendar to še vedno ne pove, kako je hrana zapakirana, ko jo dobimo predse. Omenili so tudi, da se nekateri ponudniki poslužujejo povratnih embalaž, drugi pa enkratne embalaže, ki poleg neustreznosti s trajnostnega vidika predstavlja tudi dodatni strošek, ki se kaže v ceni obroka.
Zanimalo nas je, kaj se zgodi s povratno embalažo, ko nas zapusti. Ali plastične ovoje kar pomijejo in vanje zapakirajo novo hrano? Z Zavoda za šolstvo so odgovorili, da se vrtci in osnovne šole poslužujejo povratnega pakiranja hrane. To pomeni, da hrano postrežejo v krožnikih, skodelicah in s priborom, ki ga nato pomijejo in pripravijo za novo uporabo. Dodali so tudi, da vse osnovne šole, vrtci, še posebej pa srednje šole, nimajo ustreznih pogojev za uporabo takšne povratne embalaže, saj nimajo kuhinj. Za povratno embalažo se po prej opisanem ne štejejo plastični ovoji, ki jih po uporabi vrnemo dobavitelju. Poleg tega navajajo tudi, da se nepovratna embalaža, oziroma embalaža in pribor za enkratno uporabo zavržeta skladno s pravili za ločevanje odpadkov in da se uporaba plastike že zmanjšuje in nadomešča z alternativami. Trdijo, da enako velja za zunanje ponudnike hrane. Tako so nas z Zavoda za šolstvo napotili na projekt Ekošola.
Z Ekošolo bomo govorili po krajšem glasbenem premoru. Prisluhnimo …
Vmesni komad: La Femme - Foutre le bordel
V Sloveniji obstaja kar nekaj organizacij, ki ozaveščajo o vplivu plastike na okolje. Vanje so vključene tudi nekatere šole. Eden izmed okoljevarstvenih programov je tudi mednarodno uveljavljen program Ekošola, ki je prisoten v 101 državi sveta. Vanj je vključenih kar 717 ustanov v Sloveniji, projekt pa pomaga pri razumevanju trajnostnega življenja od začetka izobraževanja do študentskih let. Z direktorjem Ekošole Grêgorjem Cêrarjem smo opravili krajši telefonski intervju. V nadaljevanju bomo prisluhnili njegovim izsekom.
Zanimalo nas je, ali so vključene šole zavezane k trajnostnim tehnologijam.
S Cerarjem smo govorili tudi o povratni in nepovratni embalaži.
Seveda nismo izpustili niti ozaveščanja srednješolk in srednješolcev o vplivu plastike na zdravje, naravo in prehrano.
V pogovoru je bila omenjena še ena evropska direktiva o plastični embalaži za enkratno uporabo. Direktiva se ukvarja z desetimi najpogostejšimi plastičnimi proizvodi, ki po besedah dokumenta predstavljajo kar 70 odstotkov vseh morskih smeti. Mednje med drugim sodijo plastične vrečke, plastičen pribor in plastični ovoji. Posledica direktive so pritrjeni plastični pokrovčki na plastenkah, večji delež reciklirane plastike v plastenkah, poleg tega mora biti na etiketah napisana vsebnost plastike v proizvodu. Direktiva je bila dokončno sprejeta leta 2023, cilji pa morajo biti uresničeni do leta 2030.
Cerarja smo povprašali tudi o sestavi plastike.
V sodobnem svetu pa ne gre izpustiti niti novih tehnologij ovijanja malice. Govorili smo tudi o obvezi dobaviteljev do uporabe trajnostnih načinov ovijanja hrane.
Med brskanjem po spletu smo naleteli na organizacijo Ekologi brez meja in njihov projekt Zero waste schools. Vanj so vključene štiri šole iz Slovenije in Hrvaške. Začel se je 1. septembra lani, končal pa se bo 31. avgusta 2026. Med drugim se ukvarja z zmanjševanjem odpadkov v vključenih šolah za 10 odstotkov, s povečanjem reciklaže za 10 odstotkov in z ozaveščanjem učiteljic, učiteljev in otrok v šolah o obnovljivih virih energije. Njegov najpomembnejši cilj je, citiramo: »Ustvariti celovit program zero waste šol, ki bo šolam pomagal zmanjšati nastajanje odpadkov in izboljšati ravnanje z njimi,« konec citata.
Projekt Zero waste schools se ukvarja s pakiranjem malice bolj poglobljeno, in sicer od nakupa do odpadka. Pri projektu se torej še bolj poglobijo v to, od kod hrana prihaja. Ána Gólja, članica projekta Zero waste schools, je v odgovoru na naša vprašanja zapisala, da se pri nakupu hrane poglobijo v dobavitelja na vseh področjih, saj menijo, da z nakupom izdelka kupimo tudi embalažo. Zato analizirajo dobavitelje in skupaj s šolami poiščejo trajnostne alternative, kot so povratna embalaža, ekološko certificirani izdelki in lokalni dobavitelji.
Toda pri tem naletijo na določene težave, citiramo: »Trg še ni povsem pripravljen in ne moremo vsega zamenjati čez noč, ampak tam, kjer je to mogoče, se odločamo za trajnostne rešitve. Žal slovensko-hrvaški trg še ni povsem razvit, da bi bilo vse dosegljivo v trajnostni embalaži, ampak upamo, da bo do konca projekta napredek viden – tam, kjer je lahko. Cilj je, da šole prehajajo na bolj trajnostne rešitve,« konec citata. Šole so pri pakiranju v celoti odvisne od trga in razvitosti tehnologij. Toda nekatere šole že menjajo plastično embalažo za povratno embalažo, torej skodelice, keramične krožnike, kovinski pribor in podobno ali pa za papirnate in kartonske ovoje.
Glede odločanja šol za trajnostno pakiranje pa je organizacija Ekologi brez meja zapisala, da se posebej osredotočajo na nabavo, saj je to po njihovem mnenju ključ do zmanjšanja odpadkov. Ob tem iščejo alternative. Med najpomembnejše alternative uvrščajo: povratne steklenice, večje količine namesto individualnih pakiranj in lokalne dobavitelje s kar se da majhno in povratno embalažo.
Pomemben del projekta Zero waste schools je tudi ozaveščanje otrok o vplivu odpadkov na okolje. Vendar pa so glede ozaveščanja zapisali, da še ni v teku. Projekt bo prispeval priročnik, ki naj bi bil vir dobrih trajnostnih prijemov za šole v Sloveniji, na Hrvaškem in širše po Evropi. Glede priročnika so pojasnili, da je še v pripravi, saj želijo vanj vključiti čim več znanja in izkušenj. Želijo, da bi bil oblikovan kot vodnik, ki bi šolam omogočal dostop do trajnostnih vodil tudi po koncu projekta.
V Sloveniji in Evropski uniji obstaja mnogo direktiv, smernic in zakonov glede plastike. Kako so uresničeni, se lahko prepričamo sami, tako da obiščemo izobraževalno ustanovo in pogledamo, kaj dobimo predse. Glede na to, da je na morskih obalah še vedno ogromno plastike – za kar tako ali tako pravijo, da pride z morskimi tokovi iz tako imenovanih držav tretjega sveta – lahko vidimo, da se svet ne premika v »zeleno« smer. Zakaj sploh zeleno? Po mnenju pisca bi se morali premikati v smer življenja, v kateri bi bilo še mnogim naslednjim generacijam omogočeno življenje brez plastike.
Ampak tukaj nam kapitalizem, vojne, ki so najpomembnejše, želja po dobičku in peščica znanstvenikov, ki pravijo, da globalno segrevanje ni posledica fosilnih goriv, ampak da gre le za »Zemljin cikel«, prekrižajo načrte. Morda bi morali vsi skupaj na globalni ravni spregledati in začeti ukrepati po malem. Počasi se daleč pride. Z majhnimi koraki bi tako svet pripeljali do lepše prihodnosti. Vse pa se začne že na začetku, pri odraščanju otroka. V izobraževanje bi po mnenju pisca moralo biti vključeno tudi ozaveščanje o vplivu plastike na hrano. Ne samo v izobraževanje otrok, temveč tudi staršev in družine kot celote. Šola bi morala biti otroku zgled kot ustanova, če ne celo ustanova prihodnosti in brez plastike.
Plastično malico je jedel Júlij.
Vmesni komad: S.O.R. - Upanje
DIGIDR - NATEČAJ
Drage dijakinje in tudi dragi dijaki, vabljene ste, da se v okviru projekta DigiDr preizkusite v pisanju eseja na temo digitalnih tehnologij in njihovega vpliva na nas. Cilj teme je, da poskušamo raziskati, kako digitalni svet oblikuje in preoblikuje naša življenja, hkrati pa vzpostaviti kritičen odnos do uporabe tehnologij. Srečnežu z najboljšim esejem se obeta denarna nagrada v višini kar 120 evrov! Za esej lahko poveš tudi svoji prijateljici ali prijatelju! Zato se kar podvizaj, poišči zamisel in začni s pisanjem, saj je rok za oddajo izdelkov šestega marca letos. Več na vé vé vé pika digidr pika si, poševnica natecaj, poševnica srednja minus sola.
Povezava do natečaja: https://www.digidr.si/natecaj/srednja-sola/
Lúkova kompilacija
Današnja kompilacija desetih izbranih skladb, ki so bile predvajane v sklopu glasbenega žmohta, je sledeča. Najprej bomo prisluhnili komadu Svíta Štúrbeja z naslovom Škrati, s katerim smo tudi otvorili glasbeni žmoht, Svit pa nas je nalezel s svojo nepopustljivo energijo. Naslednja bo Íza Nápotnik, ki nas je s svojo unikatnostjo presentila v avgustu 2024, med drugim tudi s komadom Poletje sem izgnala. V septembru 2024 pa sta nam v popolni skladnosti ušesa božali Lúčka in Amálja, prisluhnili bomo komadu Romantically. Že naslednji mesec, to je oktobra 2024, pa je bila gostja glasbenega žmohta Lára Kránjec, poslušali bomo njen ne tako matematični – in tudi zato prijetni – komad Kvadrat. Na noviga lejta 2025 dan, natančneje tretjo nedeljo v januarju, nam je svojo glasbeno pot predstavila Íva Lázar, prisluhnili bomo njenemu komadu Prazne ulice. Junija 2025 smo žmohtali skupaj z Úmo Leóno Flísar, njeno muzikaličnost pa bomo danes lahko zasledili s komadom Breathe. Nazadnje pa smo v glasbenem žmohtu predstavili skupino Alter Ace, kompilacijo bomo tako zaključili z njihovim komadom Prstan.
///////////////////////////////////////////
Komad: Svit Šturbej - Škrati
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Iza Napotnik - Poletje sem izgnala
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Lučka in Amalja - Romantically
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Lara - Kvadrat
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Iva Lazar - Prazne ulice
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Uma Leona Flisar - Breathe
///////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////
Komad: Alter Ace - Prstan
///////////////////////////////////////////
- Lúka
Dodaj komentar
Komentiraj