Barvit teden

Barvit teden

Oddaja
15. 3. 2016 - 7.30

Na dan menjave pnevmatik se je začel evropski teden proti rasizmu, ki se bo zaključil 21. marca na svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji. To je teden, ko bodo širom Evrope ljudje vstali, da bi rekli ne rasizmu in se udeležili demonstracij, razstav, okroglih miz, koncertov in drugih dogodkov. Tako vsaj pravi nevladna mreža European Network against racism, ki je letos tematsko obarvana v podporo migrantom in beguncem. Vključuje številne organizacije iz evropskih držav in ne, dijaška iniciativa Param dokso ni del te mreže, vsaka podobnost je zgolj naključje. Najbrž pa bi se v tem kolektivu z lahkoto prepoznala in se vanj vključila Dijaška organizacija Slovenije, ki je lani organizirala teden proti nasilju. Dajmo DOS, to je vaša priložnost, da utemeljite svoj obstoj!

Izjava v posnetku oddaje.

Odzivi na svetovni dan in evropski teden lani, ko še ni poplavljal begunski tok, so precej drugačni kot letos. Komentatorska baza je večinoma robantila čez Južnoafriško republiko, ki je sicer zaradi policijskega poboja 69ih mirnih protestnikov proti apartheidu leta 1960 historična inspiracija za razglasitev dneva proti rasizmu. Vendar slovenska kritična baza v tem vidi nekaj drugega: »V času apartheida je bila Južnoafriška republika najbogatejša afriška država. Poglejte stanje danes – gromozanska brezposelnost, vodenje podjetij so prevzeli temnopolti, ki so pokradli vse, kar se je dalo, država je v razsulu, ker niso sposobni voditi podjetij in države.« Vsaka podobnost s kakšno neafriško državo je izključena, saj so, kot pravi sledeči pisec »raziskave pokazale, da so Afričani, kar se tiče IQ-ja, krepko pod povprečjem sveta.« Pri tem dodaja, da noče biti rasističen, ampak to je pravi podatek. Znanost je znanost. Da se burka zavije do konca pride tretji in se postavi nasproti svojima predhodnikoma: »Jaz mislim, da so črnci popolnoma enakopravni ljudem.«

Letos vedno budni komentatorji ne potrebujejo dneva proti rasizmu, da bi planili na vsako omembo begunske krize. »Balkanski vrečkarji, ki prihajajo k nam na socialni turizem« so že precej dolgotrajna stalnica. Najbolj opazen premik v zadnjem času je, da so se skupaj s prišleki začeli množično pojavljati domači reveži in argument, da naj raje poskrbimo za lastne ljudi namesto za tujce. Z vse večjo množičnostjo in vidnostjo tujih migracij, kar naenkrat postajajo vidne domače migracije iz središča družbe na njen rob. S prihodom vseh teh ljudi z roba sveta, so se nenadoma po osmih letih krize prikazali tudi domači obrobneži. Da bi ta vidnost ne prehitro spet zbledela, je treba nemudoma predlagati nekaj nepremišljenih pobud, na primer da se tudi slovenskim revežem in odrinjencem da možnost zaprositve za azil ali mednarodno zaščito. Prednost, ki jo imajo kot domači, stalni prebivalci, bi zavrgli, da postanejo vidni in da bi lahko z begunci združili moči v netolerantnosti do nasilnega marginaliziranja in izganjanja iz sredine družbe. A kako razsvetliti domače reveže, če njihovih problemov z razsvetljavo ni mogoče pripisati zaostalosti tretjega sveta in jih rešiti z dodatnim izobraževanjem o napeljavi kot to počnemo v temni Afriki?

Kot je značilno za drugi semester, se tudi Sloveniji slabšajo ocene – proračunske. Javne finance bojda ne bodo več dolgo vzdržale, kakor trenutno stojijo, zato se pripravljajo nove reforme šolstva, zdravstva in pokojninskega sistema, ki oznanjajo krajši študij, krajšo oskrbo in poznejše upokojevanje. Ukrepi so torej le nadaljevanje oziroma nadgradnja skrbi za naš narod, ki se skrbno izvaja od začetka ekonomske krize. Kot dijak, ki je del generacije, katere prihodnost je bila vedno lahko mišljena le v okvirih racionalizacije sredstev, zategovanj pasu, prekernosti, brezposelnosti in ekonomske migracije, se sprašujem, ali lahko nekaj 100 beguncev in begunk res ogrozi mojo eksistenco?

Zdi se, da begunci in skrajni desničarji prihajajo v paketu. Da ni mogoče sprejeti omembe vrednega števila beguncev, ne da bi se obenem množili privrženci skrajne desnice. Nestrpnost in jeza se stalno premeščata – iz beguncev, ki to niso, na nekompetentno vlado, ki jih je nekontrolirano spuščala čez mejo, na nekompetentno Evropo, ki jih je vabila, zdaj pa nam dela Grčijo, za kar je zopet kriva naša nesposobna južnoafriška vlada, ki samo krade in ni sposobna vladat in tako naprej. Kako torej razbiti ta krog nesposobnosti?

Morda ni prava rešitev drobljenje in deljenje družbe na popolnoma različne kulture, ki ne morejo shajati skupaj, ker ena ne je pujskov. Pravzaprav imamo zgolj kulturo revežev, ki niso revni zgolj v smislu materialnih dobrin, temveč tudi kar se tiče vednosti o sebi in drugih. Ne marati nekoga je neformalen odnos, ki nima stalne pojavne oblike, medtem ko sta rasizem in ksenofobija politično ustvarjena vednost, ki utemeljuje hierarhijo na podlagi neizpodbitnih kulturnih razlik. Družba se vedno bolj deli in drobi na različne kulturne skupine, pri čemer oblastni stroj ustvarja delitve tako, da vsaka skupina misli, da je prava glede na svojega Drugega, čeprav so v bistvu vsi pripadniki kulture revežev. Del te kulture smo tako dijakinje in dijaki v Sloveniji, kot na primer v bojda razvitejši Veliki Britaniji in v baje bolj zaostali Siriji – hodimo v šolo, v kateri nimamo vpliva na lasten učni načrt, obenem pa se preko njega nad nami vrši oblast-vednost. Pojma nimamo o geografiji in zgodovini nezahodnega sveta in zato z lahkoto pristajamo na označevalec tretji svet in njegovo nerazvitost. Reforme visokega šolstva, štipendijskih skladov in vedno slabši pogoji za zaposlitev prežemajo našo sedanjost in prihodnost, vendar proti njim ne moremo nič. Našo jezo preusmerimo na Drugega, ki nam hoče vzeti naše pravice, čeprav bo moral presneto pohiteti, če bo hotel kakšno še ujeti.

Kaj je torej vloga patriotizma in zagovarjanja nacionalnega ponosa? Glede na prej rečeno, nič drugega kot krepitev fiktivnih kulturnih razlik, ki jih producira oblast-vednost. Nacionalizem ruši prav lastno avtonomijo, saj goni drobitev družbe na nove kulture, nove odtenke belcev in vseh drugih, ki od njih odstopajo. Pravzaprav pa smo razdeljeni le glede na moč – vednostne reveže in oblast, ki vednost, v kateri živimo, producira. Nacionalizem in zagovarjanje ograjevanja, nepremostljivih kulturnih razlik in ras je torej primer premeščanja jeze in frustracije na fantazemskega mimoidočega.

Vsi, ki bi raje izrazili svoje nasprotovanje proti sistemu kot proti tujcem, ki jih ustvarja, ste vabljeni na protest 19. marca ob 4ih na Kongresnem trgu v Ljubljani. Proti rasizmu, fašizmu in prečiščevanju begunskega toka v naraslih balkanskih vodah.

 

https://www.facebook.com/events/162792934104074/

https://www.facebook.com/jak.dijak

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.