Karneval strpnosti
Prejšnji teden je Festival strpnosti v Ljubljani obujal in ohranjal spomin na holokavst med osnovnošolci in dijaki. Z enim samim namenom, seveda: da se kaj takega ne bi moglo nikoli več ponoviti. Morda bi se komu zdel to bolj festival brcanja že zdavnaj crknjenega konja nacizma. Samo da konj očitno ni crknjen, ampak je v naravnost fantastični kondiciji. Problem pa je, ali je ta konj sploh še konj, ali pa gre morda vendarle za nekaj povsem drugega. Povezava med judovskim in begunskim vprašanjem, ki jo je naredil eden izmed pričevalcev, je med dežurnimi komentatorji vzbudila pričakovano ogorčenje. Češ, kako je mogoče primerjati prisilne deportacije Judov z neorganiziranimi prevozi beguncev. Pred dnevi so javno prebrali Eichmannov dopis, v katerem trdi, da je zgolj skrbel za logistiko in ni kriv za to, kaj se je dogajalo s tovorom. Glede na znan izid sojenja ni čudno, da je tokrat transport prepuščen prostemu trgu.
Grški minister za migracije je na vprašanje BBCja, kako EU pomaga reševati begunsko krizo, potožil, da mu je belgijski kolega predlagal, naj Grčija »potisne migrante nazaj v morje«. Na srečanju, ki ga je organizirala predsedujoča Nizozemska, so se še za korak približali »dokončni rešitvi« migrantske krize. Grčija je dobila ultimat: če ne bo zmanjšala dotoka teh ljudi v Evropo, bo izključena iz Šengena. Belgijski državni sekretar za migracije Theo Francken je predlagal naj Grčija odpre taborišče za nastanitev 300 tisočih beguncev, ki bi bilo pod upravo EU administracije, ker so grške državne strukture očitno prešibke.
V četrtek je danski parlament sprejel zakon, ki omogoča zaseg premoženja prosilcev za azil za pokritje stroškov namestitve in hrane. Ko so se pojavile primerjave z ukrepi proti Judom med 2.svetovno vojno, je danska vlada odgovorila z obrazložitvijo, da tako obravnava tudi nezaposlene danske državljane. Podobne ukrepe je uvedla tudi Švica in nemški zvezni državi Bavarska in Baden-Virtemberg. Vsota, ki jo begunci lahko še obdržijo, pa pri tem strmo pada. Na fotografije zlatih zob zaenkrat še čakamo.
Vlada Sirize je – tako kot Danska – že uvedla brutalne varčevalne ukrepe proti svojim državljanom. Zdaj ji je naloženo, naj s podobno brutalnostjo ukrepa tudi proti beguncem. Pogosto slišan komentar, naj poskrbimo raje za domače reveže, dobi torej povsem nov pomen – tako njim kot beguncem moramo omejiti maksimalno premoženje in jim izruvati vsak zob, ki grizlja to mejo. Čim bolj dosledno bo država zategnila pas pri izdatkih za domače prebivalstvo, tem bolj uspešno se bo lahko spopadla z begunsko krizo.
Grčiji to ne gre najbolje. Po drami z varčevalnimi ukrepi, zdaj dramatizira tudi pri reševanju begunskega vprašanja. Njihov zunanji minister se je za nemški časnik spraševal, ali je prav slišal, kaj EU od Grčije pričakuje: »Če bi hoteli ustaviti begunce, bi morali z njimi začeti vojno. Morali bi jih bombardirati, potopiti čolne in pustiti, da se utopijo.« Da je končno le razumel, kje stojijo naše ladje, dokazuje aretacija dveh danskih prostovoljcev, ki sta na otoku Lesbos reševala utapljajoče se brodolomce. Obtožena sta bila tihotapljenja ljudi, grozijo jima 4 leta zapora. Za popolno skladnost s spominom na holokavst in odgovor na drug popularni komentar »če jih mate tok radi, jih kr domov uzamte«, zaenkrat še čakamo na zakone, ki bi uvedli prepoved skrivanja ali nudenja zatočišča beguncem.
V Veliki Britaniji so prosilci za azil prisiljeni nositi zapestnice, da dobijo hrano. Zaradi te vidne oznake identitete so izpostavljeni šikaniranju, kot je poročal Guardian. Vendar zakaj ne govorimo o tem, kako begunci nadlegujejo domačine. Zakaj se ne zavzemamo za pravice žensk, ki so bile napadene v Nemčiji. Zakaj ne skrbimo za domače reveže. V soboto je bil na Finskem prav poseben shod. Udeležile so se ga pretežno ženske, ki so nosile napise »Ne v mojem imenu«. Demonstrirale so proti Vojakom Odina, ki patruljirajo po mestih in skrbijo za varnost lokalnih žensk. A ne vseh žensk. Tiste, ki se zavzemajo za vključitev migrantov v avtohtono vikinško skupnost, si zaslužijo bit posiljene, da dobijo lekcijo. Tak je vsaj glas ulice. Podobno najbrž velja tudi za domače reveže.
Vzporedno s festivalom strpnosti se je z visoko udeležbo nadaljeval in se nadaljuje Koelnski karneval. 13 letno Berlinčanko Liso naj bi po pričevanjih nje in njene tete ugrabili in posilili moški severnoafriškega oziroma bližnjevzhodnega videza, kot je po ustaljeni medijski definiciji to odrecitirala najstnica. Po razburjenju in protimigrantskih protestih v Berlinu je punca priznala, da si je zgodbo izmisnla, ker je špricala pouk in si ni upala jit domov. Prespala je pri prijatelju, policija pa je ugotovila, da spolni odnos ni bil prisiljen. Ampak dekleta IN fantje, ki poslušate to rubriko – če špricate, ne rabte bit pošpricani; jak dijak vam z veseljem napiše opravičilo.
Na drugi strani Europol, Mednarodna organizacija za migracije in Save the children opozarjajo, da je v zadnjih dveh letih po prihodu v Evropo izginilo najmanj 10 000 otrok. Zlasti mladoletni brez spremstva odraslih so v Evropi žrtve organiziranih kriminalnih združb, ki jih zasužnijo in izkoriščajo, po večini domnev tudi spolno. Kaj je pa zdaj to? Je to posledica prirojene pedofilskosti bele zahodne kulture kot so zločini v Koelnu manifestacija nerazvitosti in spolne frustriranosti Orientalcev? Razlika je v tem, da so prvi definirani kot pravni subjekti in so v skladu s tem, vsaj po definiciji, nedolžni dokler se jim ne dokaže krivde. Čeprav je vsak posameznik edinstven, je pred zakonom enak, zopet poudarjam – po definiciji. Zločinci so izjeme, ki rušijo družbeni red in mir, večina pa tvori dobro, socializirano jedro. Beguncem pa je status pravnih subjektov odrečen – ali so zaprti v conah izjemnega prava kot so taborišča in nikogaršnja ozemlja med njimi, kjer njihove osnovne pravice niso opredeljene, ali pa so zaradi izgredov nekaterih posameznikov reducirani v homogeno begunsko kulturo, ki je kot celota podvržena neformalnemu zavračanju in linču. Pravi karneval v Koelnu, o katerem je razpredal Žižek, so torej odzivi antimigrantskih, radikalnodesnih gibanj. Ali kot je opisal Bryan Stevenson socialni fenomen linčanja na ameriškem jugu med leti 1877 in 1950: »Ljudje so postali zasvojeni z mučenjem v karnevalu podobni atmosferi, postali so vse bolj krvoločni. Najprej je linčanje bilo omejeno na par držav, a se je v zelo kratkem času razširilo še na druge. Bilo je nalezljivo, 10 000 ljudi si je prišlo v Teksasu ogledat mučenje, vzdušje je bilo karnevalsko, človeka so pohabili, zažgali... Črnsko prebivalstvo je najbolj travmatiziralo to, da so bili VSI tarča in žrtev teh linčev. To ni bilo dejanje proti posamezniku, ki naj bi povzročil kaznivo dejanje, velikokrat kaznivo dejanje namreč sploh ni bilo povzročeno. To nasilje, ta teror linčanja je imel v resnici cilj, da vzdržuje rasno hierarhijo, da drži črnce na njihovem mestu, jih postavi tja, kamor spadajo. Pogosto so bili obsojeni za posilstvo, za katero se je kmalu izkazalo, da ga ni bilo, ali za uboj nekoga, ki se je par dni po linču vrnil s potovanja. Za linč je zadoščalo, da je nekdo vstopil pri glavnih in ne pri stranskih vratih.«
Nujno je torej, da tako evropske pedofile kot orientalske posiljevalce obravnavamo kot zločince, jih obsodimo in kaznujemo kot to narekujejo zakoni, vendar ne na podlagi tega sprejemamo novih diskriminatornih zakonov ali ukrepov za preostalo večino, ki ni zagrešila kriminalnega dejanja, ali se poslužujemo neformalnih načinov kaznovanja, prav tako kot tega ne počnemo za nedolžne državljane, ki pripadajo sprejetim, večinskim etničnim skupinam.
Festival strpnosti v Ljubljani je obujal spomin na Holokavst in ga v šolsko liberalnem duhu definiral kot nekaj kar se ne sme ponoviti. Vendar s to neponovljivostjo ne označuje nedopustnosti kakršnekoli diskriminacije, ki se radikalizira v linč ali celo genocid, temveč njegovo dobesedno neponovljivost. Namesto, da bi holokavst naredili za zaveznika strpnosti, je prezentiran kot spomenik neponovljivosti neponovljivega. »To je bil najhujši zločin v zgodovini celotnega človeštva.« Vsak drug pojav etnične ali rasne diskriminacije in nestrpnosti ne doseže statusa nacističnega preganjanja Judov in se zato ne more kvalificirati kot genocid, zločin proti človeštvu ali humanitarna katastrofa. To je pravi pomen neponovljivosti holokavsta kot je bila ta prezentirana prejšnji teden v Ljubljani in kakršna lahko služi kot večni ad hitlerum argument stupidne strpnosti, ki jo propagandira liberalna miselnost.
Da pa ne bomo samo kritizirali, bo med 27. februarjem in 4. marcem novo nastala dijaška iniciativa Param dokso organizirala teden predavanj, projekcij in pogovorov na temo tako imenovane begunske problematike, na katerih bodo nastopili aktivisti, profesorji, študentje, novinarji, prav tako pa tudi azilanti in prosilci za azil v Sloveniji. Vse skupaj se bo zaključilo s koncertom. Točnejše informacije o razporedu in vsebini dogodkov bodo objavljene v kratkem.
AVDICIJA:
Dodaj komentar
Komentiraj