Kinomanija
Prejšnji teden je v Kinodvoru potekala zaključna podelitev nagrad največjega slovenskega dijaškega filmskega festivala Videomanija. Letos je bilo prijavljenih skoraj osemdeset filmov, nagrajene pa si lahko ogledate na spletni strani festivala. Ob tej priložnosti sem govoril z Miho Pečetom, enim izmed organizatorjev, o nastanku in namenu te letne prireditve.
Poleg Videomanije sedaj obstajajo tudi drugi mladinski filmski festivali in natečaji, kot na primer Slovenščina ima dolg jezik, ki ga organizira Slavistično društvo Slovenije, in Zoom festival v Pionirskem domu. Po čem se Videomanija vseeno razlikuje od ostalih dogodkov, povezanih z mladinsko kinematografijo?
Kako pa je z navezavo na širše kritično okolje - ali je festival povezan z recimo AGRFT-jem in drugimi akterji na slovenski filmski sceni?
Čeprav Videomanija in Kinodvor nimata skupnih projektov ali financiranja, slednji predstavlja prostorsko podporo za zaključno projekcijo in je tudi sicer pogosto omenjen v povezavi z mladinsko kinematografijo. V istih prostorih namreč poteka tudi podelitev že omenjenega natečaja Slovenščina ima dolg jezik, poleg tega pa je z letošnjim letom Kinodvor zagnal projekt Kinotrip, katerega slogan »mladi za mlade« je že odmeval v Rožni dolini. Živa Jurančič, vodja oziroma mentorica projekta Kinotrip, je razložila čemu tako zanimanje Kinodvora za sodelovanje z mladimi.
Vedno sem mislil, da sta Kinodvor in mestni kino povezana, ker je to meščanski dvorec kinematografije. Pravzaprav pa se pomen te zveze skriva v privabljanju vseh generacij, ki tvorijo mestno družbo. Pri tem bodo v okviru Kinotripa sodelovali tudi mladi, saj bodo v dvorcu soustvarjali program. Več o njihovi bližnji in daljni prihodnosti Živa.
Običajno se o dogodku poroča, ko je ta že mimo, pri čemer se ustvari cel kup frustriranih zamudnikov, ki spregledajo napovednike. Tako kot je nemogoče poročati o tem, kar se še ni zgodilo, se zdi neverjetno tudi, da bi kdo iskal nekaj, za kar sploh ne ve, da se bo zgodilo. Tokrat nam morda uspe oboje. Kot ste lahko slišali v izjavi, bo v četrtek potekala projekcija otvoritvenega filma lanskega festivala v Cannesu. Z dvignjeno glavo pripoveduje zgodbo o najstniški hoji po robu in sodiščih za mladoletne. Režiserka zagovarja stališče, da družba nima pravice obupati nad nobenim izmed svojih mladostnikov – zlasti ne nad najbolj nasilnimi in brezupnimi. Stališče, ki ga skušajo izpodriniti zadnje čase vse bolj glasni nasprotniki tako imenovane »permisivne vzgoje« kot vira vsega zla. Pri čemer velikokrat ni jasno, ali skušajo le opozoriti na to, da avtoriteta ni nujno vedno slaba, ali pa pozivajo k avtoritarnosti. Tako tudi v bolj dobrodušnem Guardianu kritik zapiše, da »film vztraja pri nemoderni misli, ki predstavnike avtoritete prezentira kot možne pozitivne like.« Vendar pri tem zgreši ključno poanto, da predstavniki avtoritete, ki bi jih v kontekstu filma lahko prevedli tudi v predstavnike oblasti, niso pozitivni zato, ker izvajajo avtoriteto oziroma oblast, temveč ker so celo v svoji avtoritarni vlogi sposobni naklonjenosti do brezupnih primerov, namesto da bi jih preprosto poslali na prestajanje kazni. Film Z dvignjeno glavo torej zagovarja materinske sodnice in ne sodniških mater, zato si je prislužil oznako »film upanja«. Če si upate, ga lahko pogledate v četrtek.
V Kinodvoru se torej v istem prostoru srečata dva različna pristopa k mladinski kinematografiji – ogled ustvarjenega in ustvarjanje ogledov. Na eni strani imamo dogodek, ki omogoča srednješolskim avtorjem, da javno projecirajo svoje stvaritve, na drugi pa možnost za inštitucijo, da preko javne projekcije mladosti dvori mestni množici.
Nagrajeni filmi na Videomaniji:
http://www.videomanija.org/nagrajeni-filmi-2016/
https://www.facebook.com/jak.dijak
Dodaj komentar
Komentiraj