V petek in soboto sta se odvila tradicionalna informativna dneva za bodoče dijake in študente. Tudi letos je bila ta priložnost odlična platforma za predstavitev najbolj vročih vprašanj, povezanih z izobraževanjem in inštitucijami, ki ga izvajajo – vsebine izobraževalnih programov, obšolske dejavnosti, mednarodne izmenjave in možnosti nadaljevanja študija in zaposlitve. Izobraževalne ustanove tudi prek oglasnih sporočil v medijih obljubljajo kakovosten pouk, erazmus plus limited edition in visoko stopnjo zaposljivosti. Dijaki in dijakinje iz vseh vetrov se guzijo na predstavitve, kar naenkrat je treba rezervirat mizo v prepolni piceriji in kitajski restavraciji, LPP pa vse skupaj poziva k obisku Info točk in uporabi njihove aplikacije za načrtovanje poti.

Informativni dnevi so kot nekakšna slovenska verzija vsakoletnega March Madnessa ali Superbowla, zato moramo biti tekmovalci in tekmovalke analizirani, kvantificirani in komentirani. Bodoči dijaki in študenti bojda - kot vsa leta doslej - tudi to leto tehtamo predvsem med svojimi željami oziroma tem, kar nas veseli in zaposlitvenimi možnostmi. V tem turnirskem vzdušju se izoblikujejo kot nekakšne navijaške ekipe. Študentska organizacija na primer navija za želje in veselje, kar utemeljuje s tem, da bo morala naša generacija zamenjati tudi 5 poklicev v svoji karieri. Veselje mora biti pri tem na prvem mestu, ker vodi v poglabljanje znanja tudi zunaj študijskega procesa. Študirat grem to, kar me veseli, ker tega ne bom opravljal celo življenje. Ali ne argument Študentske organizacije pravzaprav zagovarja, da bi morali študirat, kar nas najmanj veseli, saj bo naše znanje na tak način kombinacija študijskega procesa, naših želja in vsega vmes? 

Bolj previden oziroma centristično usmerjen je bil premier, ki je z ministrico za izobraževanje, znanost in šport navijal malo za veselje, malo za zaposljivost, dokler ni presegel nasprotja z novo kombinacijo: »Izbrati moramo to, kar je dobro za nas in hkrati dobro za družbo«. Da bi to pokazal na konkretnem primeru, je skupaj z ministrico demonstrativno obiskal izobraževalni center živilstva in prehrane ter biotehnike. Na tak način sta podprla poklicna znanja in veščine, ki so zanemarjena perspektiva naše družbe. Študentska organizacija je vztrajala pri prednosti veselja, saj je to največji motivator v prizadevanju tako za dobro družbo kot za dober denar. Ministrica je temu oporekala, češ da ni dovolj, da te nekaj veseli, mora te tudi izzvati v kaj novega. Premier je umiril žogo in svetoval pogovor s starši.

Starši, še posebej oče ali mama, so na informativcih za bodoče študente očitno nov trend, ki smo mu priča v zadnjih nekaj letih in v komentatorski bazi vzbuja mešane odzive. Za nekatere je to dokaz brezupne negodnosti današnje mularije in skrajni čas za ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Za druge pa ni nič slabega, da bolj izkušeni starši pomagajo pri odločitvi tudi tako, da na informativcih lažje kot njihovi mladiči ločijo zrno od plevela oziroma lažnih obljub. Pravzaprav igrajo vlogo osebnih pravnih svetovalcev. Najbrž pridejo zraven tudi na razgovor za službo. Morda jih je kdo že najel namesto advokata.

S pravnikom na informativce. Mogoče pa bi bilo treba sistem izbiranja fakultet in srednjih šol dodelat in uravnotežit na tak način. Ker je za poklicno odločitev zelo pomembno dobro poznavanje sebe, ne bi bilo odveč, če bi s sabo na informativce vzeli tudi psihologa. Morda bi to lahko povezali in šli s pravnikom na informativce za psihologijo in s psihologom na pravo. Ali pa s kuharjem na varilsko šolo in z varilcem na kuharsko. Tu se torej pokaže, da vpletanje staršev in njihovih nadomestkov lahko prispeva k boljši predstavi o tem, kako se različni poklici med seboj dopolnjujejo, povezujejo in prehajajo eden v drugega.

Vendar s tem še nismo izčrpali vseh možnosti – ostaja glas ljudstva. Zavzeti komentatorji, ki se večinoma zgražajo nad pretirano zaščitniškimi starši, so prepričani, da so sami najboljši svetovalci glede izbire študija. Največji odstotek jih meni, da se je treba na daleč izognit družboslovju, ki vodi naravnost v prepad brezposelnosti. Družboslovje bi bilo najbolje kar ukinit. Toda tudi naravoslovje bi bilo treba  glede na glas ljudstva vsaj omejit. Kdo pa v Sloveniji rab tok mikrobiologov? Pa tudi če kdo kakšnega rabi, ti sploh ne znajo delat; tudi tisti s FRI-ja nimajo nobenega praktičnega znanja in so neuporabni. Torej bi bilo treba ukinit vse fakultete, saj so pri nas vsi z diplomo nezaposljivi. Ni dela in tudi če je, ne znajo delat, zato grejo v tujino. To, da davkoplačevalci plačujejo za fakse je zgrešena investicija v nekaj, kar itak pobegne.

Končni met oziroma izbira torej pade v roke igralcem – bodočim dijakom in študentom, ki se znajdemo sredi mešanice vpitja trenerja, vzpodbudnih klicev naših staršev, opazujoče množice in vnaprej postavljenih pravil, ki določajo pravo smer izbiranja – podobno kot pri basketu tud tu ne smeš nazaj, ko enkrat greš čez sredino igrišča. Paradoks je isti kot pri obveznih izbirnih vsebinah - izbiranja v resnici ni, ampak je to vedno že izbrana izbira oziroma izbiranje znotraj zapovedanega. Nujnost izbire pa je prav to, da ne moreš ne izbrati. Sam si odgovoren za posledice svojih odločitev, za svojo usodo. Vsaj tako ti bodo v neoliberalno eksistencialnem duhu to zapovedali razni politiki in kvazi uspešni podjetniki na motivacijskih pogovorih v šolah o karieri in uspehu.  

V resnici pa je za nabor izbir, ki so nam na voljo, kar se tiče študija in zaposlitve in ustvarjanja predstav o tem, kaj te izbire predstavljajo odgovoren zapleten družbeni mehanizem. Da je neka fakulteta na seznamu izbir perspektivnih ali koristnih študijev, določata na primer povpraševanje na trgu dela in norme družbe, v kateri živimo. Ta seznam bodo potrdili vsi od šolske psihologinje, ekspertov za delo, delodajalcev, profesorjev do politikov. Na informativnem dnevu bodoči študentje še enkrat dobimo točno te informacije – možnosti zaposlitve in omejitve vpisa, ki dodatno potrjujejo prestiž in perspektivnost te smeri.

Treba je torej sproducirat lasten seznam, pri čemer tu ni mišljeno, da to pomeni svobodo izbire, saj je tudi to, čemur pravimo »lastne ideje in interesi«, odsev assemblage-a oziroma družbene sestavljanke, v kateri živimo. Vseeno pa s tem v standardno vsiljenem seznamu spremenimo nabor izbir, razmerja med njimi ali predstavo o njih. Že obisk informativnega dneva za isti faks v soboto namesto v petek lahko predstavlja povsem drugačno izkušnjo, kakor sva to na primer ugotovila s sovrstnico glede pravne fakultete. Revija Panika, ki jo izdajajo študentje in študentke psihologije, da popolnoma drugačen vtis o tem študiju kot profesor, ki na informativnem dnevu kaže sliko uporabljenih vžigalic in dijakom v polni predavalnici razlaga, da ne smemo pregoreti.

Po drugi strani pa to tudi pomeni, da te izbira študija le malo determinira. Na koncu pravnik, psiholog in biokemik delajo v istem podjetju, pišejo za isti časnik, vsi končajo v državnem zboru ali pa na zavodu za zaposlovanje. Ko s prehodom iz srednje šole na faks postaneš študent in nehaš bit dijak, se marsikaj spremeni, ampak vsaj ena stvar ostane ista – nič bolj ti ne bo jasno, kaj bo ob naslednji izbiri oziroma kaj te čaka z naslednjim prehodom.

https://www.facebook.com/jak.dijak