S sprehoda skozi rituale prehoda

S sprehoda skozi rituale prehoda

Oddaja
5. 4. 2016 - 7.30

Pomladni obredi so pri Slovencih globoko zakoreninjeni in nadvse pestri. Gre za tipične rituale prehoda, ki jih poznajo vsa tradicionalna ljudstva in so po navadi sestavljeni iz treh stopenj: očiščevanje, odstranjevanje ali marginalizacija in ponovna vključitev. Minuli vikend so tako po vsej Sloveniji potekale čistilne akcije, na katerih so prizadevni prebivalci skušali iz dežele odstraniti nesnago, ki jo med letom pometajo izpred svojega praga. Njihovo geslo »kjer je snaga in red, je lepo živet« je podprl tudi premier Milo Cerar. Čisti narod pa se je zbral tudi na Trgu republike, da bi deželo ubranil pred tujo nesnago, ki nezakonito pritiska na meje in jih preplavlja s pomočjo domačih izmečkov. Kar pa ne ogroža le teh mej, pač pa omejitve in red nasploh in grozi s popolnim uničenjem vsega, kar je še ostalo nedotaknjeno.

Nato je skušal protishod Revni za revne že s svojo formo opozoriti na dvoumnost in liminalnost »nečistega« v vseh ritualih očiščevanja. Nečisto ni le nevredno in odvečno, ampak ima, kot pojasnjujejo antropologi, obenem neko nenavadno moč zaradi katere vzbuja strah in izziva prehod. Tako tudi v aktualnem primeru prav reveži, ki iščejo zatočišče, kot ti, ki so že zatečeni, kar najbolje pokažejo, da revščina ni nekaj za očistit ali za na odpad, temveč da mora prav skozi to transformacijo – prehod iz enega stanja v drugo. Prehajanje sicer res zmoti obstoječi red, prestop iz enega v drugo lahko pomeni celo začasno suspenzijo reda, vendar je ta prehod pozitivna sprememba.

Tipični ritual prehoda so tudi maturantski plesi, ki prav tako potekajo v tem času. Na njih naj bi otroci maturirali v odrasle. Oglašuje se z naslovi kot so: večer, ko bi bili vsi radi najlepši, ko bi se vsi radi pokazali v zvezdniškem sijaju, ko bi bili vsi radi del družbene elite... In prav tako vključuje obvezno ritualno čiščenje, striženje, depiliranje, pilinge, prekrivanje nepravilnosti, urejanje nohtov in obrvi  in v končni fazi tudi obredno preoblačenje in preobuvanje v odrasle. Ta ritual tudi vedno uspe – vsi se za en večer bolj ali manj nerodno postaramo in to si zapomnimo za cel lajf. Maturantski ples je skoraj nemogoče subvertirati. Če neudeležbe ne štejemo, so bili najbolj radikalni poskusi kršenja predpisanih obrednih običajev bodisi prihod v trenerki ali pa v zlatih plaščih in rokavicah. Toda maturantski ples je že itak maškarada in kič, tako da so tovrstne akcije naredile zgolj nekoliko bolj viden osnovni namen oziroma tisto, kar tako ali tako že izstopa. S tovrstnimi eksperimenti torej bolj kot družbeno normo spodbijaš svoje možnosti pri soplesalcu oziroma soplesalki.

Podobno kot jaz z maturantskim plesom, so imeli tudi prvi raziskovalci in etnografi, ki so se podali v svet, ogromne težave z nerazumljivimi obredi, zato so jih pripisali nerazvitosti. Z razvojem antropologije, sociologije in psihologije, je znanstvena razlaga v te rituale le uspela vnesti nek smisel. Pri tem smo bili priča razširitvi pojma ritual iz eksotičnih, religioznih kultov na standardizirane dogodke, ki utrjujejo družbena pravila in norme. Rituali niso nikoli rezultat posameznikove kreativnosti, ampak vedno sledijo navodilom. Cilj naj bi bil ljudem omogočiti le en odgovor na zastavljeno situacijo ter zagotoviti čim manjšo možnost kontradikcije. To pa jamči, da je družbeni red videti kot urejen, določen in stabilen del naravnega reda.

Posledica ni nič drugega kot družbena kontrola, ohranitev in konsolidacija sistema. Tudi najbolj nesmiseln obred pri udeležencih okrepi in ponotranji kolektivno zavest - legitimira obstoječe. Obredi prehoda vključujejo v vmesni fazi celo zamenjavo družbenih vlog, upor, prevrat – vse zgolj kot prehod, skozi katerega se ohranja status quo. Z oponašanjem odraslih na konservativnih maturantskih plesih se že skozi dress code družbene norme in vrednote napolnijo z emocijami, zapovedano in željeno se zlije. Ritual je skratka mehanizem, ki obvezno spremeni v željeno.

Cilj ritualov prehoda je torej integracija v obstoječi red. Skozi postopke očiščevanja in marginaliziranja se tako preveri integracijska moč reda. Nasprotno pa se nemoč obstoječega socialnega reda kaže, kot ugotavljajo sociologi, v »socialni distanci«: kadar družba ni sposobna vključiti določenih skupin, naj so to mladi ali reveži, vzpostavi do njih socialno distanco tako, da jim pripisuje neprimerne lastnosti, prepričanja, mišljenje, motive, jih povezuje na primer z lenobo ali kriminalom. »Ponosen, da sem reven« prav zaradi teh stigm lenuha, parazita, nesposobneža ali kriminalca po navadi ni slogan, pod katerim bi hotel kdo korakati. Dokler se le da, se vsak oklepa videza uspešnega člana družbe in se poskuša ograditi od identitete zaznamovanega. Povabilo k protestu »revni za revne proti elitam« je tako naletelo na takle prostodušen odziv: »Ampak jaz bi bil rad del elite«. Po drugi strani pa so resnično revni po mnenju večine lahko le tisti, ki skrivajo svojo bedo in jih je sram prejemati že socialno pomoč, kaj šele, da bi šli karkoli zahtevat. Pristno reven je baje samo ta, ki je brez glasu in neopazen, skrit v svoji sramoti. Po drugi strani pa je to spet lahko le idealni revež, ki ga kot takega definira nemočni družbeni red, ker ga tako lažje drži na socialni distanci.

Čeprav revščina že v zgodnji industrijski družbi ni bila več naravno stanje, ampak je postala socialni problem, so se stvari zapletle. Tedanja družba je kot revne obravnavala tiste, ki so morali delati za svoje preživetje in jih je ločevala od siromakov, ki so bili revni, a za delo nesposobni. Integraciji za delo sposobnega revnega ljudstva v družbo je nasprotoval Malthus s svojo prognozo, da bodo višje mezde samo vzpodbudile revne delavce, da bodo imeli več otrok in bodo tako pomnoževali delovno revščino. Strah pred tem naraščanjem populacije revežev, ki morajo delati za preživetje, je delavcem nalepil stigmo siromakov, torej nesposobnih, neproduktivnih, pokvarjenih teles, ki kot bolezen ogrožajo legitimni moralni red.

Strah pred množico revežev-delavcev, predsodki pred to vrsto ljudi in že kar razredni rasizem, je iz teh delovnih teles naredil posebno vrsto ljudi, drugo raso. Ta globok razcep in segregacija v viktorijanski Angliji je privedla tako daleč, da so »street folk«, londonski »nomadi«, berači, glumači, čistilci čevljev, postopači, prodajalke vijolic in drugega cvetja ustvarili ne le ločeno kulturo revnih, ampak že kar ločeno ljudstvo, ki ni hodilo v šolo in ni bilo več uporabno za družbeno koristno in potrebno delo. V nekem trenutku je potem postalo jasno, da je nujen program ponovne integracije tega izgubljenega angleškega ljudstva nazaj v angleško družbo. In tedaj so vsi ti klateži začeli dobivati častni naziv »delovno ljudstvo«.

Iz tega zgodovinskega vložka lahko razberemo, da narod, ki so ga vztrajno nazivali govorci in govorke na Trgu republike, ni samo en, temveč da sta vsaj dva. Transformativni prehod lahko izzovejo le delavci, prekerci, brezposelni, migranti, skratka vsi, ki bi se znašli na isti strani socialne distance, jo premagali in v centru zaplesali nekaj drugega kot tradicionalno četvorko.  

 

https://www.facebook.com/jak.dijak

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.