Posebna Nutricionistična komisija Univerzitetne redakcije Radia Študent, imenovana z ustno uredniško odredbo, razglaša, da je po dolgem iskanju našla najboljšo ponudbo študentske jedače v deželi na sončni strani Alp.

Prejemnik te častitljive nagrade je…

IKEA!

Morebiti vas takšen izbor preseneča. Nič ne de, komisija je pripravila obsežno obrazložitev, ki smo jo za potrebe radiofoničnosti in uvidevnosti do poslušalcev močno oklestili.

V svojem iskanju smo prečesali Ljubljano po dolgem in počez, od severa do juga, od vzhoda do zahoda. Obiskali smo restavracije, pekarne, in tudi tiste pekarne, ki imajo mize, kjer te nekdo postreže, in so torej nekje vmes. Na koncu smo brez obotavljanja zaključili, da se študent najbolje naje v IKEI. Ocenjevali smo po več kategorijah:

- okusnost in razsežnost menija, kar, kakopak, vključuje velikost porcije;

- cena;

- prikladnost in dostopnost;

- moralna, etična in kalorična teža obroka;

- potencialne dodatne ugodnosti.

Pojdimo po vrsti. Kar zadeva okusnost in razsežnost menija, smo bili pogosto razočarani. Jebiga, včasih je bila hrana dobra, pa je bila porcija mala, spet drugič je bila porcija ogromna, ampak se ti je zatikalo v grlu. Včasih – in to res redko – pa smo naleteli na ponudbo poštene jedače, ki je bila ponujena v razmišljujočega človeka vredni porciji. Ampak tudi takrat je neki catch. In to je, da je takrat ponudba zelo ozka, in tisti veganski ali pa ortomesojedi prijatelj, ki ga vsi imamo, pač nima kaj naročit, in tja ne moreš. Pizda. Na tem parametru nas je IKEA popolnoma zadovoljila. Njihov meni sestavljajo čufti s krompirjem in hot dog ter seveda še kaj drugega, česar pa komisija ni imela priložnosti preizkusiti. Oboje v mesni in veganski različici. Sicer sami trdijo, da gre za nekakšno švedsko prehrano in da se jim reče kroglice, ampak pravi gaunar prepozna čuft, ko ga vidi. In čuft je videl in bil je dober.

Pravzaprav sčasoma – in s tem prehajamo k drugi kategoriji, ceni – izbor IKEE za to nagrado sploh ne bo kontroverzen. Restavracij, ki nudijo ponudbo na študentske bone, je tako ali tako vse manj, večinoma pa povsod, kjer ne dobiš nekega kosa pice, pač pa nekaj, čemur, če zamižiš, rečeš kosilo, plača polno doplačilo. 4,3 evre ali nekaj. Jebat ga, inflacija je resna stvar, restavracije so pa kao biznis in naj bi ustvarjale profit. Đabe ponujaš bon, če loh za isto kosilo nekemu poslovnežu zaračunaš deset evrov. Kakorkoli, te švedske čuftice s pirejem so tri evre in pol. Veganske, seveda, mesne malce več. Veganski hot dog je pol evra. In to brez bona in pretakanja javnega keša v zasebni žep.

Dobro vprašanje je, kako je lahko hrana v IKEI tako poceni. To je res dobro vprašanje. Verjetno je nekdo nekje hudo izkoriščan, da je to mogoče. Obstaja realna možnost, da IKEA, multinacionalno podjetje, uporablja iste prakse kot vsako drugo multinacionalno podjetje, ki na trgu ponuja sumljivo poceni reči. Mogoče pa se jim restavracija ne splača in je to povsem pošten psihološki nateg, ker itak ne moreš v IKEO, ne da bi kupil eno mizo iz slabe iverke za šest evrov. To privede do ločenega vprašanja, kako je njihova iverka lahko tako poceni, ampak s tem že zgrešimo témo.

Kar zadeva prikladnost in dostopnost, je tako. Veliko je lokalov, ki so čisto v centru in zato izpadejo bolj prikladni in dostopni. Ampak globoko v sebi vemo, da center ni namenjen študentom. Center je za turiste in meščane. Študenti si še ne zaslužijo centra. Morda če bodo zdravniki ali pravniki, si ga nekega dne bodo. IKEA ima veliko parkirišče, tako da se da na njem vedno fino parkirati. Tudi LPP ustavi blizu, če ste že tako principalni, da ne vozite avta ali pa če se še niste vdali v avtocentrično distopično usodo diletantskega slovenskega urbanizma. Ampak v bistvu je na tej točki IKEA še najmanj prepričljiva. Pač, veliko raznih Sparov ima svoje menze za penzionerje, in skoraj vsi takšni Spari imajo velika parkirišča.

Okej, moralna, etična in kalorična teža obroka. Prvič, jebeš kalorije. Drugič, IKEA je multinacionalka. Nismo prepričani, ker smo leni in slabi novinarji, ampak prav gotovo počnejo en kup umazanih svinjarij, zaradi katerih je tista mala mizica pet evrov. Moramo pa pripomniti, da obenem nismo prepričani, katera restavracija ne izkorišča svojega osebja. Pa nočemo s tem opravičevati vsega dreka, ki ga coprajo multinacionalke, ampak samo zato, ker je izkoriščanje v nekem ljubljanskem biznisu manjšega obsega in avtohtono, ne pomeni, da si zdaj operemo roke, če jemo tam. Plus, kje pa ma študent, ki verjetno sam kelnari, da si financira študij, denar, da si zdaj pere roke z etično potrošnjo.

Ampak pač, če folk sicer nima problema s tem, da kupi pohištvo v IKEI, tut s hrano ne sme imet problema. In tukaj pridemo do zadnjega bonusa. Medtem ko greste na kosilo, seveda kupite kup enega poceni pohištva. Kar je za študenta skoraj nujno. Ne Študentski dom Ljubljana, še manj pa zasebni najemodajalci na distopičnem monstrumu, ki je ljubljanski trg nepremičnin, nimajo dovolj zgledne opreme, da bi lahko nekdo pogumno trdil, da nič ne rabi iz IKEE.

Zdaj že slišimo ugovore: ampak IKEA to počne načrtno, postati želijo glavni player na področju pohištva, obenem izkoriščajo in uničujejo vse na svoji poti. Ja, res je. Ampak to ne spremeni dejstva, da študent v svetu, kjer se tako ali tako pričakuje, da bo delal in sam financiral svoj študij, skoraj nikjer v Ljubljani ne more dobiti cenejšega obroka kot v IKEI. Oziroma lahko dobi cenejšega, a precej slabšega.

Mimogrede, na tesnem drugem mestu je menza na pravni. Bi skoraj zmagali, ampak imajo premalo miz. Kakorkoli, situacija je očitno absurdna, malodane lunatična. V vsakem primeru od odgovornih deležnikov terjamo rešitve in odzive ob pričakovanju, da do njih seveda ne bo prišlo.