Profesor, predsednik, prerok
V sredo, 16. novembra, je v organizaciji Študentskega sveta pred polno predavalnico Pravne fakultete nastopil premier Miro Cerar, ki je tudi član Katedre za teorijo in sociologijo prava. Na predavanju naj bi bilo govora o prihodnosti Evropske unije, vendar se je premierjeva predstavitev vrtela predvsem okoli vprašanj, ki presegajo miselne okvire schengenskih meja. Na podoben način tudi ta oddaja ne bo sledila kronološkim zakonitostim, temveč bo iskala povezave v Cerarjevem heterotopičnem nastopu.
Začnimo s Cerarjevo predstavo o Evropi.
Ta družina pa malim državicam kot je naša zagotavlja predvsem varnost.
Ko pa smo enkrat varni pred velikimi državami, lahko v njih unovčimo prednosti skupne družinske valute, čeprav se ti družinski privilegiji lahko odtegnejo v primeru neodgovornega ravnanja z žepnino.
Onkraj vprašanj varnosti in denarja se družina vseeno drži načel permisivne vzgoje, zlasti prek Evropskega sodišča za človekove pravice.
Demokratična država pa je konec koncev tudi v vseh tistih, ki jo sooblikujemo. Prav na tej točki Cerar začne interaktivni del svojega predavanja in se obrne na vse študente kot nosilce evropske prihodnosti.
Glavni namen mladih pa ni da bi samo segali po medaljah, temveč da gradimo družbo kot celoto. Pri tem moramo upoštevati temeljno vrednoto - mir.
Poleg konvencionalne opeke, malte, železa in nekaj kosov stekla je za gradnjo kot si jo zamišlja Cerar potrebno nekaj več. Celoten načrt v temelju, predvsem in pod vsem predvideva mlade.
Bomo mladi torej zgolj gradili za starejšo generacijo? Kaj bo ta prispevala k novim konstrukcijam?
Starejši torej ponudijo okvir, namešajo vrednote, s pomočjo katerih lahko mladi građevinci gradimo. Po kakšnem načelu pa si bomo delo razdelili?
Eno je stavbe, mostove in odnose zgraditi, nekaj povsem drugega pa predstavljajo izzivi, pred katerimi moramo naše konstrukte braniti.
Ko izziv začne predstavljati preveliko grožnjo, se funkcija skupne gradnje - polis - omeji na varnostne zadolžitve, karkoli drugega se lahko izvaja le znotraj konstrukcij posameznega oikos.
Kako se torej civilizacijske pridobitve v družini evropskih držav skladajo z nasprotnimi politično-pravnimi procesi posega v te pridobitve, na primer predlog spremembe Zakona o tujcih? Nas omejuje strah pred terorizmom ali terorizem sam? Cerar najprej poda mnenje, da je vprašanje migracij zelo zahtevno. Tako kot na primer vprašanje gejev ali kloniranja.
Nato obstoj predloga Zakona o tujcih zanika s sklicevanjem na medijski senzacionalizem.
Po opisu lanskoletne begunske krize in opozarjanju na nevarnost zaprtja avstrijske meje, Cerar pojasni, da tu tehtamo med zaprtjem meje in nevarnostjo pojava vaških straž.
Za trenutek v predavanju je Cerar torej podal konkretno vsebino v obliki funkcionarske izpovedi oziroma obrazložitve lastne pozicije, ki zahteva usklajevanje različnih interesov. Vsekakor pa je vsak dvom v vladino delovanje odveč, saj je temeljni skupen interes že večkrat omenjena gradnja, ki navsezadnje zaokroži tako Cerarjev miselni tok kot gospodarstvo.
Na koncu nam ostane le še pogum, ki ga vodja države demonstrira z Gandhijem.
In še Konfucijem.
Nič, torej ničesar, ne verjameta Živa in Svit.
vir fotografije (obrezana): Bojan Velikonja, Dnevnik
Dodaj komentar
Komentiraj