Antropologija za otroke
Današnji prispevek govori o dveh sorodnih temah. Ena je antropologija otroštva, druga pa antropologija za otroke. Večje zanimanje čuti avtorica članka do te druge. O tem, kaj je antropologija, matična veda, iz katere je zrasla antropologija otrok, smo povprašali antropologa Jara Veselinoviča:
Antropologija otroštva je veda, ki preučuje značilnosti otroštev. Je interdisciplinarno področje, ki se povezuje s sociologijo, zgodovino, nevroznanostjo in psihologijo. Znotraj antropologije otroštva so otroci in njihovo odraščanje objekt preučevanja, zbiranja in obravnave podatkov. Raziskovalci na tem področju se ukvarjajo z otroškimi igračami ter njihovo rabo, igrami, plesi in pesmimi. Pogosto je otroško življenje obravnavano v sklopu družinskega življenja ali pa v sklopu drugih oblik socializacije in vzgoje. Med zapisi o antropologiji otroštva najdemo ugotovitve avtorjev, da je otroško življenje v očeh raziskovalcev pogosto zaznamovano z razumevanjem sveta odraslih, najpogosteje z romantizirani predstavi o magičnem, izgubljenem ali nedoločenem otroštvu. Avtorji pišejo, da je le malo raziskovalcev, ki bi otroke vzeli za partnerje, primarne soudeležence v raziskavi, subjekte. Ključne značilnosti raziskovalnega področja antropologije otroštva povzame Barbara Turk Niskač, doktorica otroške antropologije in postdoktorska raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje:
Končno prihajamo do ključne teme, razlike med antropologijo otroštva in antropologijo za otroke. Tudi to razloži Turk Niskač:
Prav na spreminjanju ideje nevednosti, neaktivnosti in apolitičnosti otrok, po mnenju avtorice besedila, ki ga poslušate, temeljijo knjige Anthropology for kids. Knjige so delo umetnice Nike Dubrovsky, nedavno preminulega velikana antropologije Davida Graeberja in njunih sodelavcev. Knjige preučujejo pomembne teme življenja in svoje bralce, ki naj bi bili predvsem otroci, vabijo, da ponovno premislijo prepričanja o izbranih temah.
Trenutno se lahko otroci in odrasli ob knjigah Anthropology for kids sprašujemo o tem, kako bi lahko bile drugačne šole, čemu in komu služijo različne oblike šol, česa bi se radi učili v šolah - žongliranja, prijaznosti, plesa, morda tega, kako potovati v vesolje. Druga knjiga obravnava temo zasebnosti. Zasebnosti idej, zasebnosti teles, zasebnosti v javnosti. Ostale knjige bralce vabijo k preizpraševanju protestov, lepote, države, denarja. Uporabniki, bralci, otroci, lahko uporabijo knjige, da ugotovijo, da družbe, njeni poteki in pravila, niso vklesani v kamen. Knjige s primeri pokažejo, da je v človeški zgodovini nastalo več zanimivih projektov, razmislekov, premikov in idej, kot se nam zdi. Pa to, da so nastale na podlagi čisto enostavne iniciative ljudi.
Projekt Anthropology for kids torej deluje na več frontah hkrati. Seveda deluje skozi principe antropologije in uporabnike projekta seznanja z njimi. Obenem antropološki principi udeležence vabijo k temu, da premislijo svojo normalnost. [prebereš, kot da je vprašanje, z malo nejevere] Obenem pa še poskuša družbeno aktivirati mlade?
Zdi se, da politično, družbeno aktivnost mladih danes povezujemo z radikalnimi mladimi. Tistimi, ki se zavedajo svojih pravic, tistimi, ki mislijo s svojo glavo, ki nujno hočejo spreminjati svet na bolje. Pri tem početju nastane neka razkorak med prej omenjenimi radikalnimi željami po spreminjanju sveta in dejanskimi orodji, ki jih otroci med odraščanjem dobijo. Družbeno otroke radi vidimo kot pogumne sanjače, takrat smo ponosni nanje, a ko se začnejo truditi za svojo stvar, se nam pogosto zdi, da so premajhni, naivni, da nimajo dovolj izkušenj, da bodo ranili sebe ali uničili čudno tkanino človeške družbe.
Barbara Turk Niskač pove, da ni bilo vedno tako, in razloži, na kakšne načine so otroci pri družbenih odločitvah sodelovali v preteklosti ali pa vsaj dobili priložnost videti, katere skupnosti jim bodo omogočile pritiskanje na družbene vzvode. Seveda vse v okviru omejitev.
Ne slepimo se, knjige Anthropology for kids niso avtomatska rešitev otroške zagate. S tem mislimo, da otrokom ne pokažejo, kje naj svoje zamisli o drugačnem svetu tudi udejanjajo. Na to vprašanje ta oddaja, žal, ne ponuja odgovorov.
A strinjamo se s sogovorcema, ko vsak na svoj način povesta, zakaj bi antropologija morala najti svoje mesto v šolskem sistemu. Najprej Veselinovič:
In še Turk Niskač
Za prispevek je po knjigah in sebi brskala ter poskušala ne-dogmatično razmišljati
Zala ČG
Dodaj komentar
Komentiraj