CESARJEVA NOVA MERILA
Pred slabim tednom dni, v soboto, 23. junija, je na spletni strani Dnevnika bil objavljen zapis doktorja Marjana Smrketa, v katerem ta opiše, kako je zavrnitev njegove kandidature za naziv izrednega profesorja na Fakulteti za družbene vede pripeljala do odločitve, da s svojo kariero na tej fakulteti zaključi. V svojem zapisu se posebej osredotoči na habilitacijska merila, ki jih ob kandidaturi ni popolnoma izpolnjeval, in prevprašuje prioritete Univerze v Ljubljani, ki se kažejo ravno skozi ta merila. Med njimi je namreč kriterij, ki zahteva neprekinjeno trimesečno bivanje v tujini, ki ga po besedah svojega kolega z Univerze v Münstru Smrke ocenjuje kot izraz kompleksa majhnosti provincialnih univerz, ki želijo vse svoje probleme rešiti z mednarodnostjo. V današnji oddaji Kaj pa univerza? bomo prisluhnili pogovoru z doktorjem Smrketom in komentarju predsednika Sindikata Univerze v Ljubljani, doktorja Gorazda Kovačiča. Smrketov primer je treba obravnavati tako, kot ga je zastavil tudi sam, ko ga je obelodanil širši javnosti - gre za simptom, le eno od manifestacij zdaj že zakoreninjene politike varčevanja in odnosa do znanja v družbi.
V Sindikatu UL v zvezi s habilitacijami še niso imeli primera, v katerem bi šli v pravni spor v imenu oškodovanega člana. Se je pa sindikat, po besedah Kovačiča, zavzemal za načelni premislek prioritet že med nastajanjem novega statuta Univerze v Ljubljani, ki je bil podlaga za sledeče zaostritve habilitacijskih meril. Poleg tega, da merila pogosto sledijo znanosti in pedagoškemu delu tuji logiki oziroma so redundantna, je problem v tem, da univerza s sredstvi in pomočjo pri organizaciji kandidatom oziroma zaposlenim doseganja teh meril ne omogoča v zadostni meri:
Spremembe meril, ki vplivajo na to, ali bodo tisti, ki so že bili izvoljeni v nek naziv, tega ohranili, bi morala pospremiti prehodna obdobja, ki pa so, kot pojasni Kovačič, za Univerzo stvar interpretacije:
Za zdaj so možnosti kandidatov in kandidatk za nazive omejene na dvoje: na upoštevanje pravil ali na državljansko nepokorščino, kakor Smrketov primer označi Kovačič. Na Senatu Univerze v Ljubljani, tako kot tudi v univerzitetni habilitacijski komisiji, prevladuje stališče, da je interpretacija meril, po katerih dr. Smrke ni ustrezen kandidat za naziv izrednega profesorja, edina pravilna. Temu stališču, torej dobesednemu razumevanju meril in konsistentnosti na podlagi tega, prikimavajo predvsem tisti z naravoslovnih in tehničnih smeri na Univerzi. Na drugi strani so se dekani družboslovnih fakultet postavili na stran pristopa, ki mu Smrke pravi “branje po duhu”, torej na stran bolj gibljive interpretacije meril, če so ta že tako strogo postavljena. Govori Kovačič:
Ob pogledu na seznam sprememb meril za habilitacije na spletni strani Univerze v Ljubljani ugotovimo, da se merila spreminjajo vsako leto. Zato nas je zanimalo, od kod v bistvu prihaja večina pobud za spremembe meril in pa kakšni so konkretni obeti za spremembe meril v prihodnosti. Kovačič poda nekaj informacij:
Nasprotje med humanističnimi in bolj tehničnimi fakultetami se kaže, kot smo prej izvedeli, v tem, ali berejo besedila dobesedno ali “v duhu”. Kot že vemo, pa se meja med njimi vleče tudi glede na to, kako zanesljivo so financirane. Te dve mejnici lahko obravnavamo kot povezani. Primer za to med merili za habilitacijo je denimo kriterij sodelovanja pri projektu: slednji ni tako problematičen za naravoslovne in tehnične kandidate za naziv, saj do takih sodelovanj pridejo lažje kot družboslovci in humanisti. Nekatera merila tudi favorizirajo tiste, ki se potegujejo za ponovno izvolitev v določen naziv, v nasprotju s tistimi, ki to počno prvič.
O vlogi Visokošolskega sindikata pri spremembah habilitacijskih meril Kovačič pravi, da si bo prizadeval za sodelovanje v javni razpravi. Predvsem računa na sklepe, do katerih bo prišla širša akademska skupnost v razpravi, ki se bo o merilih odprla. Nekaj pozitivnih opornih točk na Univerzi že nastaja, saj v ospredje počasi prihajajo tudi pobude za bolj kvalitativna merila.
Preidimo zdaj k pogovoru z doktorjem Marjanom Smrketom, ki najprej pove, kako je sploh prišel do odločitve, da se habilitacijskim merilom upre, in opiše svojo načelno držo.
Kot je prej povedal že Kovačič, stroški za izpolnjevanje meril pogosto padejo na akademske delavce. Poleg tega Smrke izpostavi tudi dejstvo, da z nekaterimi merili univerza dejansko vdira v človekovo intimo.
Smrke odločitev Habilitacijske komisije UL vidi kot slabo sporočilo za mlajšo generacijo intelektualk in intelektualcev. Doda, da je mobilnost, ki je dandanes močno spodbujana, mogoče videti tudi kot problematično s širšega družbenega in ekološkega vidika.
Smrke pravi, da na Fakulteti za družbene vede, kjer je vložil prošnjo za izvolitev v naziv, uživa podporo. Na spletu je bilo mogoče zaslediti tudi zapis profesorice Vesne Vuk Godina v podporo Smrketu. Za nasprotno stran pa Smrke pravi, da od nje še ni dobil neposrednega odziva, predvideva pa, da bodo njihovi argumenti šli v smer sklicevanja na to, da so merila in smernice podedovali, ko so prišli na funkcije. Prizna tudi, da so mu v preteklosti na nekaterih točkah, ko pride do meril, popuščali.
Za primerjavo habilitacijskih meril Smrke navede primer na zagrebški univerzi.
Poleg tega, da se že samo gonjo zavoljo mobilnosti lahko interpretira kot gonjo, torej kontraproduktivno in pogosto slabo utemeljeno vsiljevanje prioritet, je posebno problematično to, da mora biti odsotnost neprekinjena. Smrke ugotavlja, da se tega že tako ali tako ne upošteva, ker se za nekatere praznike akademiki vseeno začasno vrnejo domov, posebej pa izpostavi stisko, v kateri se znajdejo akademiki z majhnimi otroci. Porajajo se konkretne pobude, da bi se iz meril vsaj črtalo besedo “neprekinjeno”.
Nadalje Smrke birokratske postopke na Univerzi primerja s postopkom izvolitve papeža.
Strnjeno Smrke povzame sporočilo svojega protesta:
Kot da bi nam snedel besede z jezika.
Cesarjeva nova merila, izpraznjena vsebine, je prebirala Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj