Ko poln entuziazma in v pričakovanju novih avantur stopiš iz letala na drugem koncu sveta, prvič globoko zajameš nov zrak, ki ti bo dajal življenje v sledeči epohi življenja. Ko te ta nekako grobo popraska po grlu in prisili v kašelj, s palico podreza v podzavest tvoje biti, telo pred umom postane zavedno svoje lokacije: pristali smo v indijski prestolnici.

Med prahom in nesnago sem našla prvo zavetišče v meditacijskem centru v uporabi nevladne organizacije imenovane Wahoe Commune. Ko sem stopila skozi vrata letališča, sem uzrla v vrsto postrojene košate obrvi, ponekod v paru z brki, ki so se zazrle v svežo neizkušeno ovco. Nekoliko živčno sem pogledovala po napisnih tablah mož in med njimi iskala svoje ime. Priznam, da mi je malo odleglo, ko sem ga našla v rokah drobnega fantiča, ki je utrujeno postopal na mestu in upal, da sem tista, ki jo pričakuje. Ura je bila blizu polnoči, ko sem se s kobilicami entuziazma v želodcu popeljala v srce Delhija. Potem ko sem padla v svoj zasliševalski »mode« antropologa, smo med kaotičnim vijuganjem po temnih ulicah mesta veselo čebljali, kako in kaj je z življenjem v teh koncih sveta. Šofer je z mano delil nasmehe, ki so se odsevali v vzvratnem ogledalu, ko je odgovarjal na moja vprašanja, fantič pa je veselo dokumentiral moje otroško vprašujoče oči ob prihodu v njihov svet oziroma novinko v njihovi nevladni organizaciji.

Delo nevladnih organizacij je pogosto spolzek biznis. V Sloveniji ga poznamo kot težko administrativno delo, razpisne borbe in druge marketinško strateške manire za pridobivanje finančnih sredstev. Blazen birokratski nadzor države nad poslovanjem tovrstnih dobronamernih združb je dvorezen. Možnost zlorabe koncepta solidarnosti se po eni strani zmanjša, po drugi pa zavira in bremeni kreativnost ter možnost opravljanja primarnega poslanstva. V podrobnejšo raziskavo delovanja nevladnih organizacij se v Sloveniji nisem spustila, a po praktičnih izkušnjah prostovoljstva pri nas lahko rečem, da se tukajšnja izkušnja precej razlikuje od domače.

Zdi se, da se mnogo tukajšnjih nevladnih organizacij poslužuje nekakšne komercialne dejavnosti, iz katere naj bi, sledeč idealni shemi, črpali sredstva za svoje socialne projekte. Orientalska dežela s slovesom začimb in kaosa ima v svoji prestolnici več kot polovico prebivalcev v revnih četrtih s pomanjkljivo infrastrukturo, v tako imenovanih slumih. V intervju z mano je privolila vodja izobraževalnega programa Preeti Kaur, ki je opisala življenjske razmere v teh slumih.

IZJAVA V POSNETKU

Organizacije, ki vlagajo v razvoj tovrstnih večjih in manjših skupnosti za izboljševanje njihovega standarda življenja, so več kot potrebne. Zdi pa se, da bi to znal biti tudi dober biznis, saj je samo v Delhiju registriranih neverjetnih 400 nevladnih organizacij. Ali je Wahoe Commune prevarantska ali ne, najbrž ne bom nikoli zagotovo vedela, a zdi se, da nekje v kotu gnije mrtva miš.

Za svoje prostovoljstvo naj bi plačala, a sem jih glede na mojo brezposelno situacijo uspela prepričati, da lahko za njih brezplačno delam samo teden dni. Ta nevladna organizacija se torej financira s pridobivanjem tujih prostovoljcev, ki še plačajo za svoje delo. Kot sem kasneje spoznala, poteka na trgu med nevladnimi organizacijami prava mala marketinška vojna za pridobivanje prostovoljcev. Kljub pihljanju vetra paradoksov si rečem »v redu« in grem naprej. Poleg tega v imenu nevladne organizacije ponujajo vodene ture po slumih, v katerih so revni na neki način obravnavani kot razstavni eksponati. Oziroma, če malo pretiravam: kot živali v živalskem vrtu, ujete v svojo bedno eksistenco. V imenu nevladne organizacije promovirajo tudi svojo turistično agencijo in prodajalno s poldragimi kamni in raznimi promocijskimi materiali, potiskanimi z logotipom organizacije. Ves dobiček naj bi se stekal v njihove socialne projekte. 

IZJAVA V POSNETKU

Ob pregledu zaposlenega osebja se zdi, kot da smo našli tisto bulo, ki na preprogi oznanja nabrano nesnago pod njo. Večina zaposlenih v organizaciji je med sabo v sorodu ali pa gre za stare družinske prijatelje, ki so jih pripeljali s podeželja v mesto, polno priložnosti. Denar za plače se tako vrti v zaprtem družinskem krogu, ki grabi na kup za ustvarjanje najvišjega gnoja v goski vasi od koder prihajajo oziroma migriranega v mestno. Zanimivo je, da petelin na vrhu ostaja misterij, saj o njem govorijo v idealiziranih superlativih mitske podobe. Vodje organizacije, ki naj bi bil tudi visoko navdihujoči spiritualni vodja, nisem nikoli spoznala.

Mogoče se zdi, kot da gre zgolj za mojo negativno interpretacijo dobronamerne družinske organizacije, ki je našla svoj način znotraj kapitalistične doktrine za samooskrbno financiranje socialnih projektov po sistemu Robin Hoodovega jemanja bogatim in dajanja revnim. Ključno bi torej bilo, da bi odgrnili preprogo in pogledali, kaj se resnično skriva pod njo. Svoje negativno stališče do organizacije lahko poskušam objektivno meriti v razmerju vložka v lastno eksistenco in življenjski standard organizacije oziroma ljudi, ki z njo upravljajo, ter videnih storitev in materialnih dobrin, odmerjenih ciljni skupnosti. Fasadno, pa če je ta resnični odraz sredice ali ne, izvajajo šolo in program za opolnomočenje žensk. Kaurova je iz lastnega stališča predstavila razloge za izbiro teh programov in vizijo organizacije.

IZJAVA V POSNETKU

To, kar imenujejo šola, je nekakšen program osnovnega izobraževanja, ki je v skladu z okolico pretežno kaotične, nestrukturirane forme. Vlada pravilo naključja, slučaja odigranih vlog in doseženih rezultatov. Program izvajata ena do dve učiteljici z občasnimi prostovoljci. Poteka v najetih prostorih v slumu. To sta dve učilnici velikosti štirih kvadratnih metrov in enega metra in pol višine - tokrat brez pretiravanja. Ko sem sama tam poučevala, je prostovoljka pred mojim prihodom vpeljala minimalno strukturiranost s tem, da je otroke razdelila po znanju v dve skupini. Jaz sem učila mlajše oziroma začetnike. Pouk se je začel ob pol štirih popoldne in čeprav sem prihajala tja približno deset minut prej, so otroci že pridno sedeli na tleh prenatrpane učilnice. Njihove glavice so se ob mojem prihodu z navdušenjem obrnile proti vhodnim vratom in glasno odzdravile z »Namaste!« Ponavljali smo abecedo in osnovno besedišče, seštevali in odštevali jabolka ter zaključili z angleškimi otroškimi pesmicami in rajanjem po mali sobici. Ves čas smo delali v polmraku, saj so bili v naši učilnici edini vir svetlobe žarki, ki so prodirali skozi vhodna vrata učilnice. Tla, na katerih smo sedeli, so bila vlažna in prašna. Nekateri otroci so šele dobro shodili, drugi so se učili veščine nadzorovanja konice pisala, tretji pa so brez težav črkovali angleške besede.

Mnogokrat se mi je trgalo srce, saj so vedoželjne oči pogledovale proti meni in zahtevale nove naloge, jaz pa sem se frustrirajoče izgubljala med nivoji težavnosti. V tednu dni dela z njimi sem jih vendarle nekaj naučila, še veliko več pa so oni naučili mene. Okoli pete ure popoldne se je zunaj že nočilo in je bila v učilnici že praktično popolna tema, le naše oči so se adaptirale, da smo lahko veselo plesali oziroma se po malem na mestu prestopali sem ter tja. To zaključno rajanje je služilo kot nekakšna katarza po skoraj brezupnih učnih urah z brezskrbnim otroškim veseljem.

Nekajkrat sem sodelovala tudi v programu opolnomočenja žensk, kjer na lesenih paletah ob cesti z vozljanjem izdelujejo torbice. Torej vložek organizacije v slum, ki je na prispelega prostovoljca računala približno sto dolarjev tedensko, predstavlja nekaj plačanih prijateljev in družinskih članov organizacije kot učiteljev, najem osmih kvadratnih metrov prostorov v slumu z dvema tablama in približno desetimi knjigami, pa seveda vrvi za ročna dela žensk. Kot že omenjeno, pa poleg donacij prostovoljcev in donacij prek interneta organizacija izvaja še vrsto drugih komercialnih dejavnosti, ki služijo kot vir dohodka pod nalepko nevladne organizacije.

Trdnih dokazov prevare seveda nimam, a po občutku in zgoraj dognanih dejstvih sem se po tednu dni odločila, da model enostavno preveč smrdi po dreku, da bi ga nadalje pomagala graditi in oblikovati. Otroci pa so žalostno mahali v slovo.

(FOTO: Bor Tomšič)