Včasih Kantovi traktati - in danes pravapeticija.org -  razkrivata, katere so rane v našem družbenem tkivu. Če je Kant Spor fakultet začel z nagovorom kralju Frideriku Viljemu 2., za katerega je povedal, da je pošten, moder in skozinskoz imeniten gospod, prava peticija do Cerarja ni podobno laskava, četudi je profesor prava. Peticije so pač branje, ki ne omogoča leporečja, ne predvideva dolgih deklaracij, ampak bralec od nje zahteva zgoščen seznam reči, s katerimi se lahko tisti dan strinja. Smo za otroke, za pitno vodo in proti korupciji. In kdo ne bi bil? To so preproste človeške želje.

In sedaj nazaj k najnovejši peticiji našega interesa - ne gre torej za dodelan popis spora fakultet, ampak za blagodejno preprosto artikulacijo: Teološko fakulteto se mora izločiti iz Univerze v Ljubljani. Je javnega značaja, ampak obenem katoliška, Cerkev in država pa ne moreta hoditi po istem zeljniku, četudi na njem zrastejo najbolj brani Mladinini kolumnisti. In čeprav je bila Teološka fakulteta ena od petih ustanoviteljic Univerze v Ljubljani.

Peticija sicer ni prva te vrste, sporna dvojnost – javno in obenem katoliško - pa je bila v medijih že obravnavana. Poziv na preverjanje ustavnosti se je pojavil hkrati s kontroverznim sporom na Teološki fakulteti, ki je precej plašno in v fragmentih odmeval v javnosti. A o tem kasneje. Najprej se ustavimo ob peticiji Koalicije za ločitev države in cerkve. Ta fakulteti očita, da so predavatelji katoliški duhovniki, da se izvajajo »tipično verski predmeti« ter da na fakulteti potekajo katoliške maše. Izobražujejo bodoče duhovnike, ki bodo hoteli evangelizirati svet.

Peticija se nadaljuje z mnenjem o prostiustavnosti: »Ker je Teološka fakulteta del javnega sektorja, del države torej, deluje omenjena fakulteta tudi v imenu države. Tako v državnem imenu, torej v imenu vseh državljanov, širi in brani katoliško vero, v državnem imenu izobražuje za duhovnike, v državnem imenu potekajo na fakulteti maše. Mogoče je torej celo reči, da država Slovenija vsaj posredno širi in brani katoliško vero, ki je v mnogih delih celo proti slovenski ustavi. To pa je v nasprotju s 7. členom ustave Republike Slovenije.«

"Ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Na področju šolstva to pomeni, da konfesionalne oziroma verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka, ki ga zagotavlja država v javnem interesu." Na podlagi navedenega predlagajo, da Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije in Univerza v Ljubljani v okviru svojih pristojnosti sprejmejo takšne ukrepe, ki bodo usmerjeni v izločitev Teološke fakultete v Ljubljani iz Univerze v Ljubljani. Vse te reči, torej čitanje Biblije in katoliške maše, našega poslušalca ne morejo presenetiti. Teološka fakulteta ne skriva svoje religiozne preference in peticija v tem ne orje informativne ledine.

Danes ne bomo govorili o tem, niti o ustavnosti dotične fakultete. Osvetlili pa bomo nek spor. Spor, ki je Teološko fakulteto sploh potisnil pod žaromete javnega zanimanja – pa četudi preko notranjih čistk, ki so bile prijavljene protikorupcijski komisiji. S fakultete so takrat medijski pooblaščenci sporočili le, da pod bivšim dekanom dr. Christianom Gostečnikom iščejo »nove usmeritve«. Nazadnje je Svetlik Teološko fakulteto ovadil zaradi domnevnega klientelističnega najemanja storitev in kadrov, Gostečnik se je ovil v molk, oktobra pa je vodenje fakultete prevzel dr. Robert Petkovšek, lazarist.

Vse do danes ni jasno, kaj se je zgodilo ob zaključku Gostečnikovega dekanovanja. Šlo naj bi za napake pri uvajanju programov družinske terapije, to pa klasični teologi na fakulteti vidijo kot odmik od osnovnega poslanstva. Spor znotraj Teološke fakultete je precej klasično ideološko prerivanje. Na Fakulteti za neuporabne družbene študije, kot je Filozofsko fakulteto  ljubkovalno poimenoval Mladen Dolar, se o tem piše in razpravlja. Klasična vednost ali uporabnost, zaposljivost ali modrost? Mnogoštevilni sestanki so namenjeni temu, da odkrijemo, kako neoliberalne nebuloze deložirati iz humanistike.

Teološka fakulteta pa ima na sebi sloje ideologije, ki onemogočajo videti temeljni konflikt. Znotraj Teološke fakultete se dogaja podoben nazorski razkol – komu služiti: teoriji ali praksi? Bogu ali mamonu? Na eni strani je družinska terapija – pari so v stiskah, družine razpadajo, dan za dnem se ločujejo in na razbitinah svojih zvez pustijo ojdipalno zmedene otroke. Kje bolje služiti človeškim dušam kot na terenu oziroma v svojem psihoterapevtskem s.p.-ju? Stara profesorska garnitura pa se z nostalgijo oklepa klasične teologije in filozofije, nekdanjih strebrišč Teološke fakultete, ki se sedaj vse bolj diverzificira v svojih usmeritvah.

Mogoče prav zato iz fokusa uhaja, kar je istovetno – v teologiji je tolikšna mera ideološke obremenjenosti, da komajda zaslutimo popularen trend. Tudi tam je, kot kaže, vse pomembnejša samorefleksivnost, vseživljenjsko učenje in zaposljivost. Če za sociologe to pomeni urjenje v veščinah spletne promocije, za teologa pomeni psihoterapevtska praksa. In to je v resnici genialna tržna niša, v upravljanju s človeškimi dušami je največje povpraševanje prav na področju psihoterapije. Če zmoremo pričujoč diskurz združiti še z ideali klasične družine, je to pravzaprav teološki jackpot.

Ta razkritja sicer prinašajo nemalo ambivalence. Vednost sama na sebi, čista kot solza, se zdi nam, humanistom, zelo pomembna. Odmik v odnosno obrtništvo je slab!  Ampak - če si Teološko fakulteto zamisliš brez te obsežne skupine podiplomskih študentov, ki se urijo v družinski terapiji, preostane dogma.

Ob tem je zanimivo, da fakulteta v notranjih pretresih ostaja ločena od svojih humanističnih bratrancev. Čeprav se tematizira podoben teren vednosti, so rešitve povsem nasprotne – izhodišča Gorazda Kovačiča, ki jih je spisal za prenovo visokošolske zakonodaje, so osnovana na pojmovanju javnega: Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom, izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države, in univerze kot mesta ustvarjanja in posredovanja vednosti.

Četudi se univerza maje, vednost zahtevamo kot javno dobrino. Za Teološko fakulteto pa po drugi strani predlagamo privatizacijo. Medtem ko  Teološka fakulteta  primerjalni študij filozofije in teologije prijavlja kot interdisciplinarni projekt Dialog v besedi, na Filozofski fakulteti razpravljamo, da je za kakovostno šolstvo nujno sistemsko in ne projektno financiranje. Neoliberalna logika je dovolj univerzalna, da trka tudi na vatikanske duri. Začetek maja je imel profesor Temeljne etike, ki prihaja s papeške univerze v Rimu, na Teološki fakulteti predavanje z naslovom “Gradnja mrež zaupanja za poslovni uspeh”. Poslovni uspeh je postal del študija temeljne etike!

Za zdaj še ne obstaja zasebna katoliška univerza, ki se je nameravala ustanoviti v našem prostoru, obstaja pa katoliška fakulteta za poslovne vede. Pavel Zgaga ob tem opozarja na fragmentacijo akademskega prostora in pomembnost izvajanja javne službe na vseh področjih. »Sodobne teorije, pa tudi prodorne politike visokega šolstva poudarjajo načelo povezovanja, ne pa drobitve akademskega prostora." Podobni boji, a vsaka fakulteta je vkopana v svoj intelektualni jarek. Ko pa po drugi strani umaknemo balast podjetništva, terapevtskega mindfullnesa in delavnic za pozitivno družino, nas tam pričaka religiozna teorija. Upamo misliti tovrstno erozijo? Ali vsaj skupaj spregovoriti o temeljni vednosti, ki se je poslovila od družbenih ved?

Dolar pove: »Kakor je posel univerze, da je vpeta v svoj čas in njegove potrebe, je obenem in na istem mestu njen posel v tem, da postavlja standarde vednosti, drugačne od standardov neposrednih družbenih koristi, standarde vednosti, ki se postavljajo poprek proti duhu časa, po robu služenju razvoju in koristnosti, servisiranju utečenega mnenja in konsenza.«

Utečeno mnenje bi bilo, da naj teologija osamljena koraka po neoliberalni goščavi, kjer bo srečala podjetnost in inovacijo, teologi pa bodo v s.p-jih, d.o.o.-jih, društvih in na inštitutih prodajali, kar bodo mogli, in prijavljali svoje projekte. Mogoče to katolicizmu vzame ostrino in vzklik Pija XII.: “Pripadamo militantni cerkvi!« razvodeni v new-agevsko impotentno Cerkev. Mogoče. Vendar pa, dokler je fakulteta v sferi javnega, spremembe opazujemo od blizu in v vzporedni hoji z ostalim akademskim svetom.

Peticijsko poenostavljen svet, kjer problem izgine, če smo vsi proti, pa naj ostane nam draga utopija.