Letos mineva 21 let odkar so v Južni Afriki začeli postopoma umikati apartheidsko zakonodajo in razpisali prve večrasne volitve. Od takrat dalje državi vlada socialno demokratska stranka African National Congress, znana pod kratico ANC, na čelu katere je trenutno Jacob Zuma, ki je obenem tudi predsednik države. Državna oblast naj bi od leta 94 dalje bila povsem demokratična in v rokah temnopolte večine. In čeprav je danes Južna Afrika v ekonomskem smislu druga najmočnejša država na celini, večini prebivalstva razmere niso naklonjene. Tako med temnopoltimi kot belopoltimi je pogosta revščina, nezaposlenost in socialna neenakost, ogromne razlike pa se kažejo predvsem na dohodkovni ravni prebivalstva.

Družbena stratifikacija je v Južni Afriki očitna tudi v izobraževalnem sistemu, ki izhaja iz 300 let stare tradicije, temelječe na predsodkih, usmerjenih proti revnim in temnopoltim. Zato tudi ni čudno, da v visokošolskem izobraževanju belopolti moški predstavljajo 53% študentov, medtem ko je na ravni celotne populacije belopoltih moških zgolj 8%. Omenjeni dejavnki neenakosti predstavlajo le nekatere izmed razlogov za trenutne študentske proteste, ki so se razplamteli po vsej državi in predstavljajo največje študentske demonstracije v zgodovini postapartheidovske Južne Afrike.

Protesti so se začeli 14. oktobra na univerzi Witwatersrand - krajše Witzu - v Johannesburgu, kjer so študentje blokirali vhod v univerzitetni kampus. Povod za akcijo je bil napovedan dvig šolnin za 10 do 12% v  študijskem letu 2016. Demonstracije so se po hitrem postopku razširile na vse večje univerze v državi: v Cape Town, Pretorio, Durban, Port Elizabeth, Potchefstroom in Grahamstown. Študentke in študentje so svoja nestrinjanja izrazili z zasedbami, javnimi razpravami in uličnimi shodi, nekaj univerz je bilo več dni celo zaprtih. Dogajanje je ves čas seveda spremljala tudi policija, ki je udeležence skušala zaustavljati z vodnimi topovi, solzivcem in šok granatami. V Cape Townu je bilo med marširanjem študentov k državnemu zboru nekaj oseb ranjenih in več njih pridržanih. Največji protest se je zgodil v prestolnici Pretoria, kjer se je na ulicah zbralo 10.000 ljudi. Pod heštegom #FeeMustFall so se študentke in študentje povezali tudi na internetnih socialnih omrežjih. Dogajanje je za Radio Študent opisala tudi novinarka johannesburškega portala The Daily Vox - Pontsho Pilane, ki demonstracije podrobno spremlja že od začetka:

Izjava.

Po le nekaj dneh protestov je predsednik Jacob Zuma javno obljubil, da bo vlada ugodila študentskim zahtevam in da se šolnine ne bodo zvišale. A protesti se še vedno nadaljujejo, saj se študentje in študentke ne borijo le proti dvigu šolnin, temveč želijo visoko šolstvo transformirati in iz njega izbrisati sledove kolonializacije. Še več, zahtevajo tudi spremembe na ravni političnih in ekonomskih institucij ter delavskih pravic. In čeprav svetovni in afriški mediji namigujejo, da je glavni vzrok protestov slaba politika vladajoče stranke African National Congress, so študetje svoje gibanje označili za nepolitično. Pontsho Pilane:

Izjava.

Na univerzo Western Cape v Cape Townu smo poklicali tudi profesorja Premesha Laluja, ki je tudi direktor Centra za humanistično raziskovanje. Navedel je vidnejše vzroke za demonstracije:

Izjava.

Študentje in študentke so bili deležni mnogo nerazumevanja s strani uprave na univerzah, prav tako pa je glede protestov mnogo nesoglasij tudi med ostalimi akademiki. Protesti so se sicer v zadnjih dneh zaradi izpitnega obdobja umirili, vendar bodo študetke in študentje v prihodnje nadaljevali s prizadevanji za brezplačno in vsem dostopno visoko šolstvo. Njihova tesnoba je  povezana s posledicami širših kolonialnih in postkolonialnih procesov, ki so vodili do močne družbene segregacije, s trenutnim gibanjem pa so odprli tudi prostor za razmislek o samem smislu Univerze. Premesh Lalu:

Izjava.

Po letu 94 naj bi enakopravnost v Južni Afriki veljala za celotno prebivalstvo, kar pa se v praksi ni uresničilo - več kot polovico študentov in akademikov predstvljajo belci iz višjih družbenih slojev. Trenutni protesti so tako zgolj logična reakcija na današnjo idejo Univerze, ki se namesto kritiki in odgovornosti vse bolj uklanja nerazumni ideologiji neoliberalnega kapitalizma. Kot se je izrazil tudi Pradesh, univerza danes funkcionira kot hiper informacijski stroj. Po njegovem mnenju je trenutno pred afriško univerzo postavljeno vprašanje, kako na novo zastaviti koncept univerze, ki se je izoblikovala v rasno, spolno in razredno razdeljeni družbi. Univerza je marsikje kje po svetu nezmožna kritičnega razmisleka o družbi, na primeru Južne Afrike pa je bil ta problem zaradi omenjene segregacije do zdaj še bolj potisnjen v ozadje. Južnoafriška sedanjost mora najti pot iz situacije, ki predstavlja grožnjo znanju, prihodnosti študentk in študentov, zaposlenim na fakulteti in samemu obstoju univerze.

Mnogo vzporednic z južnoafriškim visokošolskim sistemom pa najdemo povsod po svetu. Tudi pri nas se vse bolj izkazuje, da smo pozabili na glavno idejo univerze - ohranjanje in širitev znanja za potrebe družbene blaginje. Pozabili smo, da je univerzo potrebno razumeti kot intelektualno silo, ki na družbeno realnost naslavlja aktualna relevantna vprašanja. Tudi taka, ki  morda v danem trenutku niso vsem povsem očitna.

Hiper-informativno je prispevek pripravila Staša.