Izobraževanje po begunsko
Tematike vključevanja mladih beguncev v izobraževalni sistem smo se na kratko in zelo splošno že dotaknili v eni izmed prejšnih oddaj. Zdaj pa smo šli raziskat, kdo konkretno se ukvarja s tem in kako pravzaprav poteka integracija begunca v izobraževalni sistem. Kakšne so pravzaprav politike sprejema, vračanja, integracije v Sloveniji in kakšne tendence lahko razberemo iz statistik. Preseljevanje in migracije so stare kot človeštvo, toda letos je v prvih šestih mesecih v Evropi zaprosilo za azil več kot 106.000 otrok, kar je 75% več kot lani. Od takrat pa te številke iz dneva v dan še naraščajo. Ena izmed večjih bojazni zahodnega človeka je, kako se bo sploh lahko ta ogromna številka ljudi integrirala v naš sistem. Bodo pripravljeni sprejeti našo kulturo, naše navade, pozdravljati z “dober dan” in brez zadržkov jesti zrezke vseh vrst in oblik? Džamija se že gradi, za ostalo je tu šola. Pravica do izobraževanja je napisana tudi v Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951. Ta dokument podaja vrsto socialnoekonomskih in pravnih pravic, ki morajo biti zagotovljene, da je integracija uspešna. Te pravice vključujejo svobodo gibanja, dostop do izobraževanja in trga delovne sile, dostop do javnih storitev, možnost lastništva nepremičnin ter možnost pridobitve državljanstva v prihodnosti.
Kako pa je s tem v Sloveniji? Za odgovore smo se obrnili na Slovensko filantropijo - Združenje za promocijo prostovoljstva, ki se je ob prvem begunskem valu v Sloveniji izkazala s hitrim odzivom, organiziranostjo in pripravljenostjo. To ni presenečenje, saj se že leta ukvarja z migracijami in njihovimi posledicami, tako v praksi - na terenu - kot tudi teoretsko, z raznimi raziskavami in analizami.
Naša tema danes je integracija otrok beguncev v slovenski šolski sistem. Integracija v šolski sistem je, kot kažejo statistike, tudi pogoj za integracijo v družbo. V šoli se namreč naučijo jezika, ki je predpogoj za razumevanje kulture, navad in konec koncev stvari, ki jih spontano delamo vsak dan. Pogovarjali smo se s Francijem Zlatarjem, vodjo programa Migracije v Slovenski filantropiji.
Veliko otrok in mladostnikov pa pride brez spremstva staršev ali katerih drugih skrbnikov.
A stvari se premikajo na bolje. Primer dobre prakse je Center za slovenščino kot drugi tuji jezik na Filozofski fakulteti, kjer izvajajo program začetne integracije priseljencev. Program je osnovan kot izobraževalni program za učenje slovenščine za priseljence. Cilj pa je preko jezika osvojiti in razumeti kulturne prakse, spoznati družbene in pravne ureditve, prevzeti vsakdanje navade. To dosežejo s programom učenja slovenskega jezika, v katerega integrirajo vsebine iz življenja in dela, ki krepijo integracijo priseljencev v slovensko družbo.
Problem, ki je pogosto ključen pri pomanjkljivi oziroma nepopolni integraciji, je predvsem neznanje jezika. Posledice so neenaki pogoji in možnosti na trgu delovne sile, težave pri osvojitvi specifičnih znanj, socializaciji in še pri čem. Tako bi morali taki programi izobraževanja obstajati za ljudi vseh starosti. Temu v prid govorijo tudi statistični podatki, ki kažejo, da se mlajši ljudje, ki se še šolajo, veliko lažje integrirajo v družbo kot njihovi starši, ki so že zaključili s šolanjem. Manko izobraževanja na tem področju je ključen problem in velika neodgovornost ter odraža brezbrižnost. Odgovornost za to pa nosi država. Če zaznamo nekaj dobrih primerov, to še zdaleč ne pomeni da vse gladko poteka. Kritiko si zasluži tudi model ureditve osnovnih šol, natančneje že omenjene osnovne šole Livada, ki postane neke vrste internat za tujce in jih še bolj izolira od družbe in vrstnikov. Kakorkoli že - pogoj za učinkovito integracijo priseljencev je ekonomska integracija, za katero pa je predpogoj razumevanje jezika ter na tem zgrajena izobrazba. Na kratko - izobrazba je predpogoj vseh ostalih integracij - ekonomske, psihološke, politične in sociokulturne.
Sliši se logično in po vsej verjetnosti tudi je. In predvsem - koristno. A stvari še vedno ne funkcionirajo kot bi morale, tudi sedaj ko se soočamo z nadpovprečnim številom priseljencev. Vlada se na žalost raje ukvarja predvsem z varnostnim vprašanjem kot pa z integracijo beguncev. Če dobro pomislim sploh niso še niti omenili kakršnegakoli integracijskega načrta. Konec koncev smo, po Cerarjevih besedah, varuhi schengenske meje! Varnost, varnost in varnost. Slovenskih državljanov, se razume. Zakaj bi se ukvarjali z integracijo sedaj, ko pa se lahko potem, ko bo prepozno? Kakšen odnos pa je med filantropijo in vlado?
Begunskega jezika se je, brez kakršnekoli pomoči države, učil Tine.
Dodaj komentar
Komentiraj