Javna sredstva v privatno šolstvo
Nobenega dvoma ni, da so slovenske javne univerze na robu preživetja. Več kot polovica ljubljanskih fakultet ne more več pokrivati stroškov izvajanja študija, grozi jim tudi nelikvidnost. Kot poudarja rektor Univerze v Ljubljani, profesor Ivan Svetlik, ljubljanska univerza kar osemdeset odstotkov denarja nameni samo za plače, sredstev za razvoj torej ni. S podobnimi težavami se po besedah prorektorja za finance, doktorja Zdravka Kačiča, sooča tudi Univerza v Mariboru.
Glede na sodobne trende najbrž ni pričakovati, da se bodo v prihodnjih letih sredstva za visoko šolstvo dvignila. Lahko se samo zanašamo na ustne obljube Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da se, vsaj prihodnje leto, sredstva ne bodo še dodatno zmanjševala.
Pa vendar danes pozornosti ne namenjamo eksistencialni krizi javnih univerz, temveč se bomo posvetili načinu financiranja in delovanja zasebnih visokošolskih zavodov, ki kljub pomanjkanju denarja v državnem proračunu prejemajo koncesije. Mednje spada Univerza v Novi Gorici in dvanajst visokih šol, kar deset jih je koncesije pridobilo v letih 2006 in 2007 v času Janševe vlade. Kot se za Slovenijo spodobi, so si takrat nekateri akreditacije in koncesije podelili kar sami sebi ali svojim bližnjim. V lastniški strukturi najbolje financiranih zasebnih fakultet sta se tedaj nahajala Peter Jambrek, bivši predsednik sveta za visoko šolstvo, in Dušan Lesjak, bivši državni sekretar na visokošolskem ministrstvu. Visoka šola za dizajn pa je koncesijo pridobila v času, ko se je od dekanje sin spečal s hčerko Milana Zvera, takratnega ministra za šolstvo.
Ker je višina zneska, ki jih koncesionirani visokošolski zavodi lahko prejmejo, odvisna od vsote temeljnih stebrov financiranja javnih visokošolskih zavodov, smo se pozanimali, če je varčevalna politika prizadela tudi njih.
Morda so torej težave, s katerimi se soočajo zasebne fakultete, res podobne problemom javnih univerz, a se strategija, ki so jo ubrali, drastično razlikuje. Prvi ukrepi, ki so jih uvedli zasebni zavodi zadevajo ravno odpuščanje redno zaposlenih, medtem ko so javne ustanove v to bile prisiljene. Rešitev se vsekakor ne more skrivati v zaposlovanju pogodbenih delavcev in ukinjanju rednih zaposlitev, saj bi okrnitev kadrovskih obsegov globoko prizadela delovanje in nadaljnji razvoj fakultet.
Letos je bilo osemindvajsetim koncesioniranim študijskim programom namenjenih dobrih devet milijonov državnih sredstev. Zasebne fakultete naj bi akreditacije pridobile za izvedbo programov, ki se na javnih fakultetah ne izvajajo, a je glede na podeljene koncesije jasno, da je ta definicija precej ohlapna. Koncesije so tako dobili tudi programi, ki so več kot očitno dostopni tudi na javnih fakultetah, kot na primer pravo, javna uprava, ekonomija v sodobni družbi, zdravstvena nega, fizika in slovenistika. Rektor univerze v Novi Gorici Danilo Zavratnik pa njihovo edinstvenost predstavi takole.
Rektor torej trdi, da je geografska lega temelj njihove diferenciacije, hkrati pa žogo pošilja svojim soigralcem, ki izvajajo družboslovne programe. Kako pa različnost programov utemeljujejo na Fakulteti za uporabne družbene študije, nam pove dekan Matej Makarovič.
Sicer se za študij iz leta v leto odloča vedno manj študentov, kar je še posebej opazno pri študijskih programih, ki so plačljivi. Za študij na zasebnih fakultetah študentje v povprečju odštejejo dobrih dva tisoč evrov letno, kar je gotovo vsota, ki si jo mladi danes težko privoščijo. Zasebni visokošolski zavodi zato od koncesioniranih programov dobijo več sredstev v primerjavi s tistimi, ki se financirajo s šolninami. Iz tega sledi, da si ti zavodi prizadevajo za pridobitev čim večjega števila koncesij. Rektor novogoriške univerze pa za manjšanje vpisa na plačljive programe obtožuje tudi slovensko miselnost.
Četudi se ne zapletemo v protislovja prejšnje izjave, še vedno ostaja vprašanje, zakaj se je država sploh odločila za podeljevanje koncesij, še posebej v času, ko se naše javne izobraževalne ustanove neprostovoljno postijo. Tudi tukaj pa se z našim pogledom ne strinja rektor edine slovenske zasebne univerze.
Zavratnik torej pravi, da naj se financira samo kvalitetne študijske programe, za razvoj katerih pa ustanova potrebuje dovolj denarja. Javnim univerzam je to pljunek v obraz, saj komaj pokrivajo tekoče stroške. Čez čas bi lahko torej programi na zasebnih zavodih, ki se financirajo tudi iz drugih sredstev, postali tisti kvalitetnejši, ki bi dobili državni denar. Visoko šolstvo bi tako lahko sčasoma popolnoma prešlo v zasebno sfero. Zaenkrat pa temu ni tako, saj je v tem trenutku kvaliteta programov na zasebnih ustanovah vprašljiva. Našim ugotovitvam pritrjuje tudi Zdravko Kačič:
Poslanstvo javnih univerz se očitno razlikuje od zasebnih, saj se slednje prilagajajo le trenutnim potrebam trga. Za javne fakultete pa je takšna logika nesprejemljiva, saj te ne bi smele naslavljati le trenutnih potreb gospodarstva, temveč bi se morale z razvojem temeljnih znanj usmeriti v dolgoročni razvoj. Prav tako bi s privatizacijo šolstva za izobraževanje bili prikrajšani vsi tisti, ki nimajo dovolj globokih žepov.
Z zastarelo miselnostjo sta se brezplačno izobraževali vajenki Vanja in Kaja.
Dodaj komentar
Komentiraj