V današnji oddaji Kaj pa univerza? bomo dnevu primerno tematizirale slovensko zgodovino žensk v vzgojno-izobraževalnih institucijah in feminizacijo učiteljskega poklica.

Že celo stoletje je učiteljic več kot učiteljev, pa takšni emancipaciji ne ploskamo in ji tudi ne moremo, saj učiteljski poklic ni cenjen. Eden izmed razlogov za to, naj zveni še tako nesprejemljivo, je feminizacija učiteljskega poklica. Začelo se je s tradicijo, po kateri naj bi ženske vzgajale bolje od moških, zato naj bi bile primernejše za vzgojo in izobrazbo otrok.

Kakšna je bila pot učiteljic?

Na uradno pot izobraževanja za učiteljski poklic so ženske v slovenskem prostoru stopile leta 1869, ko se je pojavila potreba po novih učiteljih. Takrat se je družba pričakovano odzvala odklonilno, s prepričanjem, da bodo izobražene ženske zasedle vse vodilne položaje, moške potisnile na obrobje in si nenazadnje one izbirale svoje može. Strah je bil odveč. Moški še naprej obvladujejo javni prostor in polje oblasti.

Leta 1897 so učiteljice kot odgovor na zatiranje in na očitek, da vdirajo v prostore poučevanja, ustanovile list Slovenka, v katerem so komentirale hvalisanje moških učiteljev in poudarjale, da imajo tudi same razvite čute za pravičnost, red in dolžnost. Na enake sposobnosti razumskega mišljenja je že stoletje prej v Zagovoru pravic ženske opozorila Mary Wollstonecraft. V članku Šolstvo in učiteljice na Slovenskem slovenska sociologinja Mirjam Milharčič Hladnik predstavi Društvo ženskih učiteljic, eno izmed prvih profesionalnih združenj žensk, ki je bilo ustanovljeno leta 1898 in v katerem so ženske zagovarjale enakopravnost učiteljic, zahtevale žensko volilno pravico, prirejale pa so tudi protestna zborovanja. Dosegle so izenačitev plač, četudi so moški trdili, da dela ne zmorejo opraviti enako dobro kot oni, navkljub enaki izobrazbi in nalogam. Danes delo učiteljic s svojim delom v drugačni, vzgojni valuti primerjajo starši.

Če so na prelomu stoletja kot bistvene lastnosti učitelja naštevali modrost, vestnost, strah božji in ljubezen do svojega poklica, so naraščajočo populacijo učiteljic upravičevali s podobo učiteljice kot podaljška idealne matere, ki je predvsem ljubeča, nežna in pripravljena pomagati ter nuditi toplino. Poučevanje so dojemali kot naravno žensko delo, saj je pravzaprav predstavljalo razširitev gospodinjske vloge iz sveta zasebnosti v javni prostor, kot je izpostavila Milharčič Hladnik. S tem so simbolnemu kapitalu družine, ki ga je s svojim videzom kazala žena, lahko dodale še kulturni, ekonomski in socialni kapital, ki jih je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja populariziral Pierre Bourdieu.

A učiteljica se ni smela poročiti vse tja do poznih tridesetih let 20. stoletja. Ženska je lahko bila samska delavka ali poročena mati. Učiteljica je svojo materinsko vlogo torej lahko izpolnila samo v šolskem prostoru, saj bi deljeno materinstvo pomenilo polovično opravljanje poklicnih in družinskih nalog.

Zakaj naj bi učiteljica bila mati svojim učenkam in učencem? Zdi se, da to zahtevo, z drugačnimi besedami, danes postavljajo tudi starši, ki od učiteljic želijo sočutno varstvo otrok. Mame in očetje se v igračkanju z vzgojnimi nalogami počutijo ogrožene, saj se na marsikateri vzgojni nasvet učiteljic, naj bo koristen ali ne, odzovejo s sporom ali z uporom.

Država in njene institucije s šolo vred so v poznem 19. stoletju začele vdirati v zasebni prostor družine, nadomeščati nekatere njene funkcije in nekatere starše, ki so jih dojemale kot neustrezne. Vendar je starševska vloga kvalitativno drugačna od vloge učiteljice. Učiteljica vzgojo matere in očeta nadgrajuje in dopolnjuje z izobraževanjem otrok in vzgojnimi praksami, nikakor pa je ne more in ne sme nadomeščati. Tega učiteljice ne zmorejo, verjetno niti nočejo. Nadomeščanje vloge staršev ni smisel vzgoje in izobraževanja, zato bo s takšnim mišljenjem šola ostala v krizi.

Šola je v krizi tudi zaradi feminizacije učiteljskega poklica. Procesi spolnih klasifikacij so v družbi še vedno globoko zakoreninjeni, a podatki statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2017 kažejo, da se na področju spolne tipizacije v šolstvu stvari spreminjajo. Narašča namreč število osnovnošolskih učiteljev. Ti so v družbi dolgo imeli in še imajo status pomehkuženih moških brez ambicij, saj ne morejo zares napredovati, pa čeprav jih veselo pozdravlja prav vsak starš.

Če v osnovni šoli srečamo učitelja, ta poučuje športno vzgojo ali  "tradicionalno moške predmete", kot sta matematika in fizika. Tudi trenutna populacija na Fakulteti za matematiko in fiziko ter podobnih tehničnih in naravoslovnih fakultetah je izrazito moška, stranišča na Pedagoški fakulteti pa so neuradno spolno nevtralna, saj je študentov tako malo, da študentke neobremenjeno zahajajo na moška stranišča in tam srečujejo svoje kolegice, bodoče učiteljice.

Nekatere od omenjenih bodočih učiteljic bodo z odkritim in prikritim kurikulumom nadaljevale zgodovinske vzorce predsodkov in stereotipov, ki jih že s primarno socializacijo soustvarjajo starši in mediji. Kakšno težo ima točka iz Bele knjige o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, ki med cilji šole navaja zmanjševanje neugodnih dejavnikov okolja, povezanih z učenčevim razvojem in učenjem, med katere spada tudi “prispevanje k zmanjševanju razlik med spoloma na področju izobraževanja”?

Ne prav velike, pa bi jo morala imeti, ker se družbene, spolno deljene vloge ustvarjajo v družbenih institucijah in organizacijah, kot sta šola in družina. Omenjeni instituciji imata funkcijo ohranjanja družbenega reda s pravili in normami, zato bi, v kontekstu spolne delitve dela in enakih možnosti, prav to ohranjanje moralo nadomestiti spreminjanje. Z banalnim in konkretnim primerom lahko ponazorimo, da se stereotipne spolne vloge ohranjajo prav v vzgojno-izobraževalnih institucijah, kjer bi jih morali presegati. Učenci prvega triletja ene izmed slovenskih osnovnih šol so za božično darilo v tem šolskem letu prejeli dve darili: lego policijsko postajo za dečke in kuhinjo za deklice. Ali torej policistke ne obstajajo, kuharji pa tudi ne?

Spolni stereotipi se v šolah, vrtcih in družinah poglabljajo vsakodnevno in na različne načine. Zagovarjajmo agresivnost dečkov, zatirajmo jezo deklic! Te se morajo čimprej naučiti pomagati in razreševati konflikte ter ostajati pridne in vestne učenke, da bodo s takšnim vedenjem lahko nadaljevale kot bodoče matere in žene. Naučiti se morajo pasivnosti in prilagodljivosti, pri dečkih pa nagrajujemo individualnost in samostojnost, zato lahko v boju za svojo emancipacijo in dosego mest direktorjev že v šoli svobodno nagajajo.

Feminizacija učiteljskega poklica vodi v domneve, da šola bolj ustreza deklicam, a so te pod večjim pritiskom kot dečki. Že na univerzi družba znova deluje po kopitu patriarhalnih zahtev, pozicije moči pa, kot omenjeno, zavzemajo moški.

Zato je pomembno poudariti, da zadnjih nekaj let vodstvene položaje v slovenskih osnovnih šolah, ki so do nedavnega bili še stvar moškega spola - moški vodijo, ženske učijo - v večini zavzemajo ženske. Kljub tovrstnemu zasuku je spolna struktura osnovnih šol zaskrbljujoča, saj premoč določenega spola ustvari določeno družbeno percepcijo kvalitete dela in vsebin, ki jih ustanova predstavlja. V primeru vzgojno-izobraževalnih institucij je situacija še toliko bolj izpostavljena kritikam in dvomom glede njihovih ciljev, predvsem pa nezaupanju v sposobnosti učiteljic. Vprašamo se lahko, kakšna bi bila situacija, če bi številke kazale v prid učiteljem, tako kot kažejo v prid dekanom fakultet.

Vsaj za zdaj nam ni treba skrbeti, da bi moški zasedli osnovnošolske učiteljske položaje. Zmaga, ki riše kisle nasmehe.

Učiteljica bo postala vajenka Hana.