Če ste se v zadnjih tednih sprehodili mimo stavbe Univerze v Ljubljani ob Kongresnem trgu, ste najbrž pred stavbo opazili delavce in stroje. Ker smo Univerzitetna redakcija in ker poslušate oddajo Kaj pa univerza, smo se odločili, da na rektoratu poizvemo, kaj pa univerza naklepa in kakšni so njihovi načrti.

Poklicali smo službo za odnose z javnostmi Univerze v Ljubljani in skušali izvedeti, kam je fontana Evropa izginila. Prijazna piarovka Univerze v Ljubljani nam je prijazno povedala, da ona ni pravi naslov, da pa nam z veseljem pomaga pri vprašanjih glede drugih infrastrukturnih projektov. Povedala je, da je pravi naslov za iskanje fontane - NLB.

Da, tisti NLB, ki ga je država pred kratkim prodala po ceni, nižji od prenizke. Ker res želimo najti izgubljeno fontano in nas zanjo že pošteno skrbi, smo poklicali službo za odnose z javnostmi NLB, vendar je bila številka zasedena ali pa je telefon zvonil v prazno.

Sprašujemo se, kako je možno, da zasebna banka pred stavbo Univerze, hramom učenosti, poslednjim branikom vednosti, nekaj gradi. Se že začenja obdobje, ko bodo javno-zasebna partnerstva postala tako pogosta, kot so danes mobilni telefoni? Srčno upamo, da ne. In srčno upamo, da bo rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič na strani javnega in ne na strani zasebnega.

Da bi več izvedeli o Igorju Papiču, rektorju Univerze v Ljubljani, smo prebrali intervju, ki ga je pred dobrim mesecem dni z njim opravila novinarka Dnevnika Ranka Ivelja. Poslušajmo, kaj je o ministru Pikalu v enem izmed odgovorov povedal rektor Igor Papič:

"V ponedeljek smo se rektorji sestali z ministrom Pikalom. Vsem nam je jasno, tudi ministru, da sta visoko šolstvo in raziskovalna dejavnost finančno hudo podhranjena. To je ključen problem, vse drugo, urejanje zakonodaje, na primer, je rešljivo. V zadnjih dveh, treh letih so se ta sredstva sicer povečala, toda ob tej hitrosti bomo leta 2021 prišli tja, kjer smo bili leta 2011. To bi bila katastrofa. Svet na tem področju drvi. Če se sredstva ne bodo povečevala bistveno hitreje, bomo nepopravljivo zaostali. Upanje mi vzbuja to, da se minister Pikalo tega zaveda. Bojim se tudi prerivanja za denar. Ko ga ni, se vnemajo bitke med inštituti in Univerzo in tudi na Univerzi med članicami. To ni nikomur v korist."

Rektorju je torej jasno, da visoko šolstvo nujno potrebuje več sredstev. Poraja se vprašanje, kje ta sredstva dobiti. Prvi odgovor, ki ga izpostavlja tudi rektor, so proračunska sredstva. Država je prva na seznamu tistih, ki morajo zagotavljati denar za visoko šolstvo. Univerza v Ljubljani bi torej v idealnih pogojih od države morala prejeti dovolj denarja za svoje delovanje. To pomeni denar za primerno visoke plače delavcev, denar za primerno opremljene in dovolj prostorne fakultetne zgradbe, pa tudi denar za raziskovanje in razvoj. Pa tudi, kar je zelo pomembno, denar za prostore, v katerih se lahko študentje in študentke gibljemo in delujemo avtonomno.

Denarja pa, kot izpostavlja rektor Papič, ni. O tem, kako hudo primanjkuje denarja, Papič potarna:

"86 odstotkov denarja, ki ga dobimo na Univerzi, gre za plače. Preostalo porabimo za vodo, elektriko, vzdrževanje starih hiš … Investicije na Univerzi so hud problem. Kar stisne me, ko izvem, da so v Krakovu zgradili povsem nov kampus, za kakšnih 300 ali 400 milijonov evrov. Ali na univerzi v estonskem Tartuju. Še bolj me stisne, ko vidim novi kampus na Reki ali v Novem Sadu."

Na vprašanje novinarke časopisa Dnevnik o tem, ali univerza potrebuje nov kampus, odgovori rektor takole:

"Ta hip ne. Posvečamo se reševanju prostorske stiske treh akademij. Sredstva za to so odobrena. Ne vem pa, kako bomo zgradili nove fakultete za strojništvo, za farmacijo, za veterino. Če ne zgradimo nove fakultete za strojništvo, ne moremo v staro preseliti Filozofske fakultete. Še prej potrebujemo denar za obnovo fakultete. Res ne vem, kje bomo dobili ta denar."

Prioritete so torej sledeče: najprej naravoslovne in tehniške fakultete, potem družboslovne in humanistične. Ta vrstni red sam po sebi kaže na odnos, ki ga imajo vladajoči do pomembnosti temeljnega znanja.

Poglejmo še, kaj si rektor misli o uvajanju tujega jezika na Univerzo, potem pa se, obljubimo, vrnemo k izgubljeni fontani. Spet citiramo rektorja:

"Lahko še naprej na dolgo in široko razpravljamo, kaj bi prinesla ena ali druga rešitev. Lahko pa tudi kaj storimo, kar mi je kot tehniku ljubše. Predlagal sem uvedbo simultanega strojnega prevajanja. Profesor bi predaval v slovenščini, tujci pa bi na računalniku spremljali strojni prevod. Morda v začetku ta še ne bi bil blesteč, ampak tehnologija hitro napreduje. To rešitev bomo na Univerzi poskusno uvedli prihodnje leto, pri za to primernih predmetih. Če se je obnesla v Nemčiji, na Karlsruhe Institute of Technology, ne vem, zakaj se ne bi tudi pri nas."

Rektor Univerze v Ljubljani je torej tehnik, ki raje dela, kot na dolgo in na široko razpravlja. Če parafraziramo z besedami zdaj že bivšega premiera Mira Cerarja: Tehnik sem, ne jamram, iščem rešitve.

In rešitev za finančno stisko slovenskega visokega šolstva si želimo tudi na Univerzitetni redakciji. Vendar menimo, da dolgo in široko razpravo nujno potrebujemo. Morda je rektor tehnik, na Univerzitetni redakciji pa smo večinoma družboslovci in humanisti.

V mislih imamo razpravo ne o konkretnih rešitvah, temveč o novem Zakonu o visokem šolstvu, ki bi financiranje končno uredil tako, kot veleva ustavno sodišče. Kogar tematika zanima, naj pokuka na spletno stran Radia Študent v rubriko Pod katedrom.

Vrnimo se končno nazaj k fontani Evropa, ki je izpred stavbe Univerze v Ljubljani izginila pred nekaj tedni. Z iskanjem smo ostali nekje med stavbo Univerze in Novo Ljubljansko banko, vendar fontane še nismo našli. Skušali smo ugotoviti, kaj o fontani misli rektor, vendar smo z branjem intervjuja ugotovili le to, da Univerza najbrž nima denarja, da bi tako fontano zgradila z lastnimi sredstvi. Ta denar pa gotovo ima Nova Ljubljanska Banka, ki smo jo zopet poklicali, pa je telefonska številka zopet zvonila v prazno.

Poklicali smo tudi Pisarno za prenos znanja Univerze v Ljubljani. Spet se je oglasila prijazna strokovna delavka, vendar tudi ona o fontani in NLB-ju ni vedela ničesar. Nam je pa zagotovila, da nam bo ustreznega sogovornika poiskala. Tudi gospodična iz službe za odnose z javnostmi nam bo informacije o ostalih infrastrukturnih projektih Univerze v Ljubljani še poslala.

Več o NLB-ju, fontani in gradnjah torej v prihodnjih dneh in tednih na valovih Radia Študent, pa tudi na naši spletni strani, kjer bo prispevek z vsemi dopolnili objavljen.

Fontano Evropa po Ljubljani še vedno išče Tomaž.