Kaj pa manjšinsko šolstvo v Avstriji?
Ta vikend smo se novinarke univerzitetne redakcije mudile na Dunaju, kjer sta Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju in Hrvaški akademski klub ob 70. obletnici Avstrijske državne pogodbe organizirala sklop aktivnosti. Obletnica pogodbe je namreč tudi obletnica njenega 7. člena, ki naj bi slovenski in hrvaški narodni skupnosti v Avstriji zagotavljal manjšinske pravice.
V napovedi protesta so organizatorke zapisale, citiramo »V času naraščanja desničarske in skrajno desničarske politike želi demonstracija izpostaviti skupne probleme manjšin. Marginalizirane skupine so namreč seizmografi družbene in politične realnosti – kadar njim ni dobro, tudi demokraciji ne gre dobro.« Konec citata.
S protestom in spremljevalnim programom so med drugim opozarjale na neizpolnjene obljube in zahtevale večjezično izobraževanje v manjšinskih območjih in urbanih središčih, večjezične topografske napise, večjezičnost na uradih in sodiščih, prepoved organizacij, sovražnih do manjšin, ter reformo zakona o narodnih skupnostih, ki bi priznala več narodnih skupnosti in več manjšinskih organizacij.
Eden od spremljevalnih dogodkov je bil za naše področje poročanja še posebej zanimiv. To je bila okrogla miza z naslovom Večjezično izobraževanje: izzivi in prihodnost, ki je v petek, 16. maja, svoje mesto našla v prostorih Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju. Gostji okrogle mize sta bili Eva Hartmann, zaposlena na pedagoški visoki šoli v Celovcu ter na Inštitutu za humanistične vede in kulturno izobraževanje, prej poimenovanem Inštitut za večjezičnost in transkulturno izobraževanje, ter Gordana Illić Marković, predavateljica slavističnih študij na Dunajski univerzi. Dogodek je potekal izmenično v slovenščini in nemščini, za tiste, ki smo od pouka nemščine premalo odnesle, pa je društvo zagotovilo simultano prevajanje.
Področje Eve Hartmann je dvojezično, manjšinsko šolstvo na Koroškem, ukvarja pa se tudi z večjezičnim izobraževanjem bodočih učiteljev in učiteljic kot tudi učiteljev in učiteljic, ki že poučujejo. Za začetek Hartmann predstavi pravno podlago za manjšinske pravice.
Hartmann nadaljuje z razmislekom o tem, kaj sploh je cilj večjezičnega, manjšinskega šolstva.
Ljudske šole obsegajo štiri razrede, to pomeni štiri leta pouka slovenščine, potem pa se učna populacija zmanjša za dve tretjini. Hartmann poudari, da je štiri leta premalo, saj da povprečno oseba potrebuje vsaj šest let, da jezik obvlada dovolj za funkcionalno uporabo. Kaj pa so vzroki za tako drastičen upad?
Zanimalo nas je tudi, ali se manjši družbeni prestiž jezika kdaj prevaja v mikro ali kar makroagresije do slovenskih govork in govorcev na Avstrijskem. Odgovarja Hartmann.
Če slovenska manjšinska situacija ni rožnata, pa je še veliko zahtevnejša izkušnja nepriznanih manjšin držav bivše Jugoslavije. Gordana Illić Marković, ki je po rodu Bosanka in je večinsko slovensko publiko sicer nagovarjala v nemščini, je izpostavila pomen manjšinske zakonodaje tudi v kontekstu drugih manjšin, saj če svojega jezika ne uspejo ohranjati niti pravno priznane manjšine, je upanja za ostale res bore malo. Nič nenavadnega torej, da je bil eden od ciljev dogodkov ob 70-letnici Avstrijske državne pogodbe tudi ustanovitev zavezništva marginaliziranih skupin. Ob tem je Illić Marković dodala, da ne obstajajo majhni jeziki, samo jeziki z majhnim številom govorcev.
Diskusija med prisotnimi po uradnem delu okrogle mize je razkrila še eno sistemsko zagato. Mnoge Slovenke in Slovenci v zamejstvu, ki živijo v dvojezičnih vaseh, vseeno nimajo slovenskih rojstnih listov, ker so vse porodnišnice v mestih, kjer ni dvojezično območje. V smehu so tako ugotovili, da bi morale njihove matere rojevati doma, da bi prejeli slovenski rojstni list. Diskusija je nekaj upajočih obetov položila še na načrte večjezičnih šol na Dunaju, za katere naj bi trenutno obstajala politična volja, a so bolj razčarani udeleženci in udeleženke hitro dodali, da se o takšnih načrtih šušlja že leta, rezultatov pa še ni.
Sklepi okrogle mize so tako s prstom pokazali na obstoječe sistemske težave manjšinskega šolstva, kot so premajhna diferenciacija učnih skupin, prekratko obdobje učenja, manjkajoči učni materiali, učbeniki, pa seveda tudi maloštevilni dvojezični kadri učiteljstva in občasni manko interesa staršev in otrok, ki ga načenja zapostavljeni status slovenskega jezika. Ta pač težko tekmuje s prestižnejšimi jeziki glamuroznega Zahoda, kot so angleščina, francoščina in španščina.
Za konec nam nekaj upanja morda vseeno lahko vlijejo posameznice in posamezniki, ki se sistemskim napakam navkljub odločijo dobro priučiti slovenski jezik, pove Hartmann.
Dodaj komentar
Komentiraj