Decembra je po neuradnem obtoku zaokrožil nov osnutek Pravilnika o pripravi in zagovoru doktorske disertacije Univerze na Primorskem. Novi osnutek pravilnika bo nadomestil stari pravilnik, ki je v veljavi od leta 2014 z dodanimi spremembami in dopolnitvami iz leta 2018 in 2020. Prinaša kar nekaj sprememb, ki so vredne kritike, prav tako še vedno ohranja določene problematične člene iz starega pravilnika. V današnji oddaji si bomo pogledali, katere so tiste kritične stvari, ki močno posegajo v akademsko in raziskovalno avtonomijo univerze in samih študentov. 

Glede obravnave osnutka novega pravilnika smo se obrnili na prorektorja za znanstvenoraziskovalno in razvojno delo Univerze na Primorskem, profesorja doktorja Štefka Miklaviča. Ta nam je sporočil, da je bil novi osnutek pravilnika že obravnavan na kolegiju dekanov in direktorjev ter na posameznih članicah Univerze na Primorskem. Članice, ki se same odločajo, na kakšen način obravnavajo osnutek pravilnika, imajo tako možnost dodajanja komentarjev in pripomb. Osnutek pravilnika je bil obravnavan tudi na Komisiji za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo Univerze na Primorskem. Ta bo osnutek ponovno obravnavala, ko bodo implementirane pripombe in sugestije članic univerze. Šele v zadnji fazi bo pravilnik obravnavan na senatu univerze. Sprejetje pravilnika tako načrtujejo v aprilu ali maju.

Novi osnutek pravilnika je po mnenju mnogih na številnih mestih nejasen, dvoumen in sporen. Ena od ključnih dilem se nanaša na vezavo doktorskega študija na projekte. Že na samem začetku tako novega kot starega pravilnika je nejasno, kaj pomeni aktivno vključevanje študentov v aplikativne in razvojne projekte. Opozorimo namreč, da študenti v sklopu svojega doktorskega študija samostojno opravljajo svojo raziskavo, projekti pa so pogosto zelo kratkotrajni in nestabilni. Projekti tako zelo težko predstavljajo temelj za doktorski študij. Iz pravilnika ni razvidno, ali gre za plačano ali prostovoljno delo. 

Vključenost v projekte omenja tudi 3. odstavek 18. člena, v katerem je zapisano, da mora biti mentor aktivno vpet v raziskovalne programe ali projekte, v katere vsebinsko vključuje tudi doktorske kandidate. Zakaj je tovrsten dodan pogoj za mentorstvo sporen, nam razloži študent, ki želi ostati anonimen.

Nekateri študenti in zaposleni na univerzi so tako izrazili skrb, da se s tovrstnim pravilom ustvarja monopolizacija mentorstva doktorskih študentov, saj lahko samo tisti, ki so aktivno vpeti v raziskovalne projekte, mentorirajo. Izbira mentorja tako ni popolnoma v pristojnosti kandidata, kot tudi ni izbira teme doktorske disertacije, ki se mora klanjati razpisanim projektom. 20. člen pravilnika prav tako še vedno omogoča, da ima organizacijska enota pristojnost, da predlaga mentorja ali somentorja. Če izbira organizacijske enote ni enaka izbiri kandidata, organizacijska enota ponovno obrazloži svojo odločitev. Drugače povedano, kandidat nima zadnje besede.

Dodan je tudi pogoj, da mora mentor - to pa je oseba, ki ima veljaven naziv visokošolskega učitelja oziroma znanstvenega delavca - v zadnjih petih letih izkazovati znanstvene rezultate iz znanstvenega področja teme disertacije. To pomeni, da če mentor, ki zadnji rezultat raziskovanja iz teme disertacije namesto pet beleži na primer sedem let prej, enostavno izpade iz možnosti opravljanja mentorskega dela. S tem se zelo omejuje svoboda izbire mentorja. Omenimo še, da je mentorstvo določeno tudi s številom akademskih točk, ki jih mora mentor doseči s svojim raziskovanjem. 

Poleg tega osnutek pravilnika še vedno dopušča, da posamezne članice univerze dodatno opredeljujejo pogoje za mentorstvo z internimi pravili, dokler le-te niso v nasprotju s pravilnikom in drugimi veljavnimi pravili univerze. To pomeni, da pravila za določitev mentorja ali somentorja niso univerzalna. Doktorati različnih članic univerze posledično niso primerljivi. Stvar je posledično sporna, ker omogoča članicam univerze poseg v avtonomijo študentov pri izbiri mentorja in teme doktorske disertacije. Sprašujemo se, ali gre na tem mestu za skrito monopolizacijo doktorskih študentov za namen višanja števila točk določenim mentorjem.

Na tem mestu dodajmo še, da se po novem, glede na 10. člen, na predstavitev teme disertacije ne povabi Komisije za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo. Ta se v novem osnutku pravilnika prvič pojavlja šele pri sami obravnavi in potrditvi teme na senatu univerze. Ista komisija k obravnavi teme povabi mentorja ali somentorja, čeprav bi bilo bolj smiselno, da je k obravnavi povabljen tisti, ki bo temo tudi zagovarjal - se pravi sam študent. Ena od sprememb, ki jih uvaja nov osnutek pravilnika, je tudi, da mentor in somentor ne moreta biti člana komisije za oceno primernosti teme doktorske disertacije. Isti člen tudi določa, da ima omenjena komisija vsaj enega člana, ki ni zaposlen na univerzi. Stvar je v sami osnovi za načelo zunanjega nadzora dobra. A kdo je ta zunanji član komisije, ni jasno. Glede na trenutni pravilnik je to lahko tudi nekdo, ki ne izkazuje primerne strokovnosti.

Potem imamo tukaj še pogojenost doktorske naloge z objavo znanstvenega članka. Stvar sicer ni popolnoma nova, jo pa določen del akademske skupnosti obravnavana kot problematično. V 7. členu je zapisano, da mora biti pred zagovorom doktorske disertacije objavljeno ali sprejeto v objavo vsaj eno znanstvenoraziskovalno delo v znanstvenoraziskovalni reviji. Na tem mestu moramo poudariti, da se znanstveni članek, ki ga doktorski študent napiše pred zagovorom disertacije, navadno ne razlikuje od same doktorske disertacije. Doktorat je izvirno znanstveno delo. Kako potem zadostiti kriterijem izvirnega avtorskega dela doktorske disertacije in kako naj poteka presoja doktorata, če je bila vsebina že predhodno delno uporabljena v članku? Poleg tega znanstveni članki za fakulteto in univerzo predstavljajo način višanja statusa institucije. Objave v znanstvenih revijah instituciji namreč prinašajo točke, študentu pa na žalost pogosto predstavljajo zgolj dodatno zahtevno stransko obveznost. 

V osnutek novega pravilnika je dodan tudi obširen 25. člen, ki opredeljuje dodaten možen način izdelave doktorske disertacije na osnovi člankov. To pomeni, da morajo doktorsko disertacijo sestavljati najmanj trije znanstveni članki, ki jih kandidat pripravi v času svojega doktorskega študija. Končni rezultat tako ni znanstvena monografija, temveč skupek več znanstvenih člankov, ki pa vendarle morajo slediti določeni vsebinski rdeči niti.

Kot zelo sporni točki določen del zaposlenih na univerzi izpostavlja tudi 10. in 38. člen osnutka pravilnika, ki v igro vključujeta dekana. Ta je v primeru doktorskih študentov, ki so na fakulteti zaposleni kot mladi raziskovalci, v prvi vrsti delodajalec kandidata, s katerim študent podpiše pogodbo o delu. 10. člen, ki sicer ni nov, namreč pravi, da je na predstavitev teme disertacije med drugimi povabljen tudi dekan. Kot še posebej spornega navajajo tudi 38. člen osnutka pravilnika, ki določa, da zagovor disertacije namesto predsednika komisije za zagovor vodi dekan fakultete oziroma v njegovi odsotnosti prodekan.

Pri vsem tem je najbolj problematično dejstvo, da dekan, ki po novem vodi zagovor disertacije, ne predstavlja nujno ustrezne strokovnosti. Na tem mestu poudarimo še, da se s tovrstnimi novimi pravili povečuje samovoljno delovanje dekanov, ki imajo nad doktorati kar naenkrat večji nadzor in večjo moč odločanja. Več o tem pove anonimni sogovorec.

3. odstavek 44. člena tudi določa, da v kolikor se kandidat pritoži na negativno oceno disertacije, se izjemoma in ob posebej utemeljenih razlogih senat univerze lahko odloči, da se opravi izredna seja senata univerze, ki ni nujno sklepčna. Člen sicer ni nov, a kljub temu se poraja vprašanje, kakšni so ti posebni razlogi, na podlagi katerih se disertacija lahko še enkrat obravnava. 

Opozorimo, da bi morala biti naloga doktorskega študenta zgolj ta, da napiše svojo doktorsko nalogo. Doktorat se ne bi smel pogojevati z drugimi akademskimi in neakademskimi dejavnostmi, kot je pisanje znanstvenih člankov in vključenost v projekte. Znanstveni članki v praksi pogosto dopolnjujejo prej omenjene projekte. Ti institucijam danes vse bolj služijo za pridobivanje sredstev, širjenje ugleda ter širšo vpetost institucije v gospodarstvo. Dejstvo je, da projekti in znanstveni članki prinašajo sredstva in točke, s katerimi se fakultete in univerze uveljavljajo v mednarodnem akademskem prostoru. Za to ceno se izvaja večji pritisk na doktorske študente, ki morajo izkazovati dodatne dosežke in rezultate. Če je bil nekoč doktorat za zaključek doktorskega študija in kasnejšo zaposlitev na instituciji dovolj, danes temu ni več tako. 

Pomnimo, da večina ljudi, ki danes postavlja visokošolska pravila, ni študirala in doktorirala pod istimi pogoji, kot jih postavlja sama. Tudi zaposlili se niso pod istimi pogoji. Argumenti za spremembo takšnih pravilnikov so najpogosteje izboljšanje kakovosti študija. Spremembe torej utemeljujejo s tem, da bo stanje boljše. A vprašanje, ki si ga na tem mestu postavljamo, je, ali so bili prejšnji doktorati zares nekvalitetni in ali novi osnutek pravilnika doktorski študij resnično izboljšuje.

Osnutek pravilnika je študirala Maruša.