Kot vse kaže, bo Univerza v Ljubljani primorana vrniti vsaj del dodatkov, ki si jih je izplačala ljubljanska akademska elita. O samih podrobnostih danes ne bi izgubljali besed - celotna saga je medijsko zelo podrobno pokrita, hkrati pa detajli sodnega postopka in samih zneskov ničesar ne spremenijo: akademska elita si je izplačevala ogromne honorarje, javnost je posledično zgrožena. Kar nas zanima danes, so premisleki, ki so večini dosedanjega medijskega diskurza ušli. 

Minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo je vse skupaj pred kratkim označil za akademsko mandarinstvo. Sama legalnost izplačil v resnici niti ni tako važna. Sodišče je sicer razsodilo, kot že rečeno, da mora Univerza del denarja vrniti, vendar stvar ni v tem: celoten škandal je simptom akademskega fevdalizma, ki ni lasten zgolj naši Univerzi, pač pa skoraj kateri koli visokošolski instituciji na svetu. 

Fevdalna praksa v akademskem svetu ni nič kaj novega: gre za nekakšen elitizem, kjer je sistem namesto buržoazne prostotržne ekonomije naravnan tako, da so socialna razmerja in mobilnost zelo rigidni in da je hiearhija zelo vidna in zaznamujoča. Mnogo komentatorjev v zadnjih dneh izpostavlja, da je problematična avtonomija, dodeljena Univerzi. Tu moramo biti eksaktni: tako kot koruptivnost študentskih organizacij ne pomeni nujno, da želimo odpraviti njihovo avtonomijo, tudi tovrstni škandali na Univerzi še ne pomenijo, da bi nehali braniti njeno avtonomijo. Rečeno drugače, pravi problem sploh ni, da si je Univerza izplačala davkoplačevalski denar, ne, pravi problem je, da je ta denar končal pri vrhu univerzitetne elite in ne pri mladih raziskovalcih, asistentih, docentih, lektorjih, skratka pri vseh tistih, ki jim ni tako lepo postlano. 

Ko pride do akademskega fevdalizma, je ta povezan tudi s tem, kar je v enem izmed naših intervjujev Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete označil za “divjo privatizacijo znanja”. Govorimo seveda o vdoru zasebnega trga v sfero univerzitetnega. Najverjetneje ni presenečenje, da so fakultete, ki so najtesneje povezane s trenutnim škandalom, najmočneje vpletene tudi v privatizacijo univerzitetnega. Zakaj gre pri tej zgodbi?

V preteklosti smo večkrat pisali denimo o spin-offih, torej odcepljenih podjetjih, pa tudi o inštitutih, ki jih ustanavljajo fakultete ali posamezni profesorji: prek teh podjetij direktno tržijo znanje in tehnološke rešitve, ki so jih razvili v svoji direktni dejavnosti dela na fakulteti, ki pa je, seveda, obče in javno - ter financirano z davkoplačevalskim denarjem. Ta problem ima mnogo paralel z dodatki: majhna akademska elita služi na račun večjega števila ljudi. Vendar je problem še toliko večji - Univerza je z dodatki v nekaj letih zapravila nekaj milijonov. 

Vsaj študentje smo zaradi vsega hudega s Študentsko organizacijo Slovenije zelo navajeni na takšne vrzeli. Trend vdora zasebnega trga na Univerzo, pocenskega prodajanja znanja, na podlagi katerega podjetja mastno služijo, je bržkone veliko večji problem. Vendar za razliko od dodatkov problem privatizacije znanja niti pozornosti ne prejme kaj dosti, kaj šele, da bi bili sproženi večji zakonodajni postopki, da se ga omeji - na svojem zaslišanju lansko leto je Pikalo sicer govoril o tem problemu, drastičnega napredka pa vmes še nismo videli. 

Pravi problemi Univerze, ko pridemo do nekakšnega končnega premisleka, torej niso pokvarjeni posamezniki, ki jih moramo bolje nadzorovati skozi zmanjševanje Univerzitetne avtonomije in več zakonodajne prisile - ne, glavni premislek bi moral biti strnjen okoli demokratizacije univerzitetnega prostora. Šele ko bodo nosilci avtonomije tudi asistenti, docenti, mladi raziskovalci in vsi ostali, ki ne spadajo v vrh akademske hierarhične lestvice, se bodo sama sredstva, pa tudi pravice do intelektualne lastnine, lahko pošteno delila. 

Pozabiti namreč ne smemo, da Univerza v Ljubljani še zdaleč ni edina univerza, ki se sooča s podobnimi težavami - na Univerzitetni redakciji o podobnih zgodbah poročamo že lep čas. Tako kar se tiče divjih neenakosti pri izplačilih kot tudi pri privatizaciji znanja, proizvedenega na javnih univerzah - oba pojava sta tudi v tujini dobro poznana. Še več: praktično vse univerze so vezane v sistem znanstvenega založništva, kjer podjetja, kot je Elsevier, ki nikakor ne pridodajo k znanstvenemu postopku, služijo mastne denarce samo kot posredniki med avtorji znanstvenih člankov in bralci. 

V vseh treh primerih je očitno, da pri problemih, povezanih z Univerzo, nikakor ne gre za nekaj skorumpiranih posameznikov in zaostalo državno zakonodajo, ki ne zmore nadzirati Univerze - gre za trend, ki je v svoji pojavnosti zelo globalen: male skupine ljudi, ki jim uspe prevzeti določen nadzor nad Univerzitetnim postopkom znanstvenega raziskovanja, Univerzo znova in znova poizkusijo zlorabiti in zapreči v globalizirano kapitalistično proizvodnjo. Edina rešitev je, da so odločevalski procesi pri Univerzi bolj inkluzivni, kar se tiče gole moči, in dovolj egalitarni, da lahko vsi deležniki prosto sodelujejo v odločevalskih procesih. 

Ravno zato je, čeravno nismo na strani dekanov in rednih profesorjev iz zgodbe o dodatkih, medijsko poročanje o sagi izredno neproduktivno: ustvarja namreč škandal in spektakel, ki omenjenim posameznikom najverjetneje ne bo škodil, kvečjemu, če že, bo otežil delo vsem tistim na Univerzi, ki niso poleg korita. Vsem detektivskim poročevalcem dejstev torej: J’accuse!