V Ljubljani se je prejšnji mesec zgodila enajsta mednarodna konferenca European Quality Assurance Forum, kjer so preizpraševali kakovost visokega šolstva. Pri nas sta jo pomagala organizirati Univerza v Ljubljani in Študentska organizacija Slovenije. O samih izvlečkih, ki so bili izpovedani na omenjeni konferenci, na tem mestu ne bomo neposredno govorili, lahko si jih pa ogledate na spletni strani Evropskega združenja univerz.

En dan pred začetkom omenjene konference pa so na seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino potrdili novelo Zakona o visokem šolstvu. Novela z novo ureditvijo zakona prinaša kar nekaj sprememb.

Prav tako je s strani Evropske komisije izšla publikacija glede izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji. Gre predvsem za statistike, namenjene ocenjevanju kakovosti delovanja slovenskega institucionalnega izobraževanja. Te statistike pa so primerjane z drugimi državami v evropskem prostoru, seveda za zagotavljanje kakovosti.

Zakaj naštevamo te dogodke, kot da bi šlo za novinarsko podajanje informacij za Akademskih petnajst? Najprej zato, ker nismo vedeli, kako sploh začeti oddajo. Drugič pa zato, ker bomo svojo puščico zapičili ravno v novi sistem upravljalskih politik, ki se uvajajo z novelo Zakona o visokem šolstvu, in v to mistiko zagotavljanja idilične kakovosti.

Novela je zasnovana tako, da poskuša nekako zadovoljiti vse interesne udeležence, ki so in bodo še sodelovali pri oblikovanju zakona. V tem primeru se je študentom podalo določene drobtinice v obliki podaljšanja trajanja statusa v obdobju po dokončani diplomi, ko bo status sedaj veljal vse tja do konca septembra, in še nekatere druge stvari. Sindikatom je bilo popuščeno glede uvedbe angleškega jezika v redna predavanja na fakultetah, obenem pa se je na posamezne univerze prenesla akreditacijska vloga pri odobravanju študijskih programov. Gospodarskemu sektorju pa je ugodeno z zagotovitvijo, da bodo na univerzah izpolnjeni kriteriji, ki bodo vodili v krajšanje časa študija ter usposabljanje in povezovanje s trgom delovne sile.

Z možnostjo podaljšanja akreditacije študijskih programov za nedoločen čas in obenem možnostjo, da posamezne fakultete podajajo predloge pri sami akreditaciji, se spremeni sama upravljalska politika. Nacionalni agenciji za kakovost sedaj ostaja institucionalna akreditacija, prva akreditacija nekega novega študijskega programa ter vmesno preverjanje določenega majhnega vzorca študijskih programov na letni ravni. S tem  se proizvede novo pojmovanje razmerja med državo in izobraževalnimi institucijami.

Za problematiziranje tega razmerja pa ni zadosti, da državo okličemo za šibko instanco, ki ni zmožna poseči v izobraževalni sistem oziroma intervenirati v njega. Sama država se ne umika iz poseganja v izobraževanje oziroma ne postaja tako šibka, da ne bi mogla intervenirati v sam izobraževalni sistem. Za samo razumevanje načina delovanja upravljalsko-političnih tehnik države se spreminja razmerje med razumevanjem vloge države, ki naj bi iz določene centralne instance vršila oblast, v zagotavljanje “mreže” fakultet v medsebojnem odnosu. Te fakultete pa so vpete v mrežo evropskih fakultet in s tem prisiljene v poenotenje študijskih programov na ravni Evropske unije ter v konkurenčni odnos z drugimi fakultetami.

Kar preostane v domeni države, je nekakšen ekonomski tribunal, ki bo zagotavljal, da so kriteriji mitske kakovosti zagotovljeni ter da bodo njene investicije v izobraževalne institucije upravičene. Ravno vzpostavitev “mreže” fakultet omogoča, da se formirajo specifični problemi, kot je zagotavljanje kakovosti in učinkovitosti, ter da se pojavijo spremenjene upravljalsko-politične tehnike, kot so zamenjave sistemov akreditacij.

Tako lahko rečemo, da se vloga države in njena naloga pri upravljanju z izobraževalnimi institucijami spreminja v zagotavljanje  infrastrukture in mreže-okolja, v katerem bodo spodbujane konkurenčne prednosti, državne investicije pa upravičene. Prav tako pa je vrzel obratna, ko fakultete, študentje, starši in tako dalje zahtevajo, da se takšna okolja vzpostavijo v imenu kakovosti.

Toda kateri so kriteriji, po katerih naj bi delovale fakultete v tem medsebojnem odnosu zagotavljanja kakovosti? Enega smo že omenili, in sicer konkurenco v evropski mreži fakultet. Drugi je sprememba delovanja javnih institucij v smeri usposabljanja za trg delovne sile, s tem pa zagotavljanje sistema “spodbud in zahtev”. Se pravi spodbud za samoevalvacijo na ravni fakultet in s tem akreditacijskih postopkov v zameno za zahtevo po konstantnem vključevanju in usposabljanju za trg delovne sile.

Kot zadnjega bomo omenili še krajšanje časa študija. O tem shizofrenem kriteriju je težko govoriti, a če ga potegnemo v shizofreni absurd: najprej, če se obrnemo na raven Študentske organizacije Slovenije, ki ta kriterij kakovosti zagovarja, to pomeni, da želi v nekem idiličnem stanju popolne kakovosti postati Muzejska organizacija nekdanjega študenta.

Na ravni “mreže” evropskih fakultet pa se lahko v tej kakovostni idili poenotijo študijski programi v razmerjih konkurence, kar lahko pripelje v monopolne položaje nad študijskimi programi. Tudi če uporabimo argumente povezovanja s trgom, so razvojne panoge v različnih predelih Evrope različne, in ta težnja po kakovosti in poenotenju tepe sama sebe.

Prav tako je na ravni statistik težko poiskati statistično metodo in kazalnike za problematiziranje kakovosti. Mogoče bi bila ena izmed najbolj učinkovitih metod pregled bolniških odsotnosti med asistenti in rednimi profesorji. Zagotavljanje kakovosti s statističnimi kazalniki razmerja med vpisi na fakulteto in številom zaključenih diplomantov definitivno ni nikakršen pokazatelj kakovosti izobraževanja in znanosti.

Za zaključek naj še omenimo, da bodo univerze vso to prisostvovanje pri ugotavljanju kakovosti opravljale z istim obsegom financiranja njihovih dejavnosti. Javne institucije se torej spreminjajo in bodo še naprej sedele za okroglo mizo ekonomskega tribunala, kjer bodo opravičevale investicije.

Kakovostno se je s kakovostjo ukvarjal kakovosten vajenec Amadej.