Kdo se boji antifašističnih tabornic?
Poslušali ste izsek govora, ki ga je na petkovem protestu pred koroško deželno vlado v Celovcu v imenu Bernarda Sadovnika, potomca pobite družine na Peršmanovi domačiji, prebral Nikolaj Orasche. Približno 700 protestnic se je zbralo v podporo udeleženkam antifašističnega tabora, na katerega je v nedeljo, 27. julija, vdrla avstrijska policija, kasneje pa tudi beljaška protiteroristična enota, ter izvedla racijo.
Antifašistični tabor, ki ga je organiziral Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju v sodelovanju z muzejem in društvom Peršman ter Zvezo koroških partizanov, je potekal na Peršmanovi domačiji nad Železno Kaplo, ki je pomemben kraj spomina na narodnoosvobodilni boj koroških Slovenk in Slovencev. Več pove Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, ki upravlja Peršmanov muzej in domačijo.
Dan prej je na Dunaju potekal podoben protest v podporo antifašističnemu taboru in organizatorjem, ki se ga je udeležilo približno 1500 ljudi, dan pozneje pa so protestnice svoje zahteve torej predstavile tudi v glavnem mestu zvezne dežele Koroške. Zahteve Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju pove Mira Gabriel, članica kluba in ena od organizatork tabora.
Ob tem so zahteve protestnic tudi ponudba psihološke podpore za vse, ki jih je akcija prizadela, izobraževanje izvršilnih organov o sodobni zgodovini in finančno zavarovanje muzeja Peršman.
Dozdajšnji odziv avstrijskih oblasti je ocenil udeleženec protesta in nekdanji avstrijski visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino, Valentin Inzko.
Zakaj na rezultate temeljite preiskave racije v društvu ne morejo čakati do septembra, pove Hartmann.
Domačija in muzej, kjer je potekal tabor, sta eden pomembnejših, če ne najpomembnejših krajev obeleževanja protifašističnega odpora koroških Slovencev v drugi svetovni vojni. Leta 1945 je enota nacistične SS skupaj s policijskim regimentom 13 tam umorila štiri odrasle in sedem otrok, člane družin Sadovnik in Kogoj, ki sta podpirali protifašistično odporniško gibanje. Člani in članice Društva Peršman so leta 2012 v domačiji uredili muzej koroških Slovenk in Slovencev ter njihovega odpora med drugo svetovno vojno. Prav zaradi tega zgodovinskega pomena je antifašistični tabor potekal na Peršmanovi domačiji. Gabriel pove več o vsebinah in poteku tabora.
Racijo je avstrijska policija nad udeleženkami tabora sprožila v nedeljo ob približno 11. uri dopoldne, po poročilu avstrijske policije pa naj bi zoper udeleženke tabora prejeli anonimno prijavo.
Policija je med drugim na pomoč poklicala protiteroristično enoto iz Beljaka, ki pa je na domačijo po besedah udeleženk prispela v približno 45 minutah, kar vzbuja vprašanja o tem, kdaj je bila protiteroristična enota obveščena o akciji, saj traja vožnja od Beljaka do muzeja Peršman vsaj uro in petnajst minut. Policija je od vseh udeleženk v nemščini zahtevala, da se identificirajo.
Policija je kasneje opravila tudi hišno preiskavo.
Policijska racija pa tabora ni prekinila, udeleženke so na domačiji ostale še dva dneva.
Kot pove eden od članov Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju, je bila organizacija protesta na daljavo zaradi pomanjkljivih telefonskih povezav dodaten zalogaj.
Temu doda razmislek o politični klimi, ki je takšen poseg v antifašistično organiziranje sploh dopustila.
Za konec je na protestu spregovoril avstrijski pisatelj, zgodovinar in novinar Andreas P. Pittler. V govoru je podal oceno, kaj vse naj ne bi bilo v skladu z zakonom pri danem policijskem posegu. Vodjo akcije Gerolda Dasheka je obtožil, da prijave glede kampiranja, ki naj bi jo prejeli, ni preveril, preden je na lokacijo poklical helikopter in preostalo ekstenzivno odpravo, kar naj ne bi bilo v skladu z 78. členom kazenskega procesa. Dodal je tudi, da bi za preiskavo zasebnega dela domačije potrebovali sodni nalog, vendar ga policija ni imela. S tem so policisti po Pittlerjevi oceni kršili 101. člen kazenskega zakonika, ki naslavlja nedotakljivost stanovanja. Pittler je poudaril še, da je s svojim početjem Dashek kršil ne le Zakon o enaki obravnavi, temveč tudi ustavne pravice manjšinskih državljank in državljanov, ki imajo pravico do obravnave v svojem maternem jeziku.
V Društvu Peršman, Zvezi koroški partizanov in Klubu slovenskih študentk in študentov na Dunaju še vedno čakajo na konkretne odgovore avstrijske vlade in razkritje ozadja policijske akcije, ki je s čezmerno silo prekinila antifašistični tabor, udeleženke pa med drugim obtožila kršitve spodobnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj