V minulih dneh smo lahko sodelovali pri več referendumih ali pa jih vsaj opazovali - ta supermehanizem demokracije, ki so ga izumili že Atenci, kjer se je moška manjšina z državljanskimi privilegiji odločala v imenu vseh ostalih.

Nekaj takega smo med drugim lahko videli to nedeljo na Hrvaškem, kjer se je ljudstvo na superdemokratični način izreklo proti LGBT-skupnosti. Takšno zgodbo smo pred nedavnim doživeli tudi pri nas, le da so bili pobudniki referenduma goreči borci za institucionalizacijo istospolne zveze z vero v demokratični sistem. Ušteli so se tudi oni.

Človek bi si lahko mislil, da po takšnih dogodkih ljudje sprevidijo neuporabnost demokratičnega parlamentarnega sistema, a zgleda, da temu ni tako. Diskurz boja za priznanje LGBT-skupnosti s strani demokratične države se še ni spremenil oziroma vsaj zasukal svoje pozornosti stran od parlamentarne demokracije in se raje usmeril kamorkoli drugam.

Superdemokratizirali pa so se tudi študentje, in to kar trikrat v pol leta. In trikrat neuspešno, če izvzamemo, da se hostel ŠOU na Kersnikovi ni zgodil zaradi proceduralnih pravil glede referendumskih vprašanj, ne zaradi veljavnosti referenduma samega ter da protagonisti drugega referenduma o resoluciji za reorganizacijo Študentske organizacije v Ljubljani z zelo, blago rečeno, neumestnim imenom “Študentje skupaj hočemo, zmoremo, znamo in lahko poskrbimo za boljši jutri!” sploh niso imeli namena uspeti, ampak zgolj vnesti slepilni manever ter na tak način razvrednotiti referendum, ki so ga vložili študentski poslanci Iskre.

Vsebina slednjega referenduma, ki se je zgodil minulo sredo, se je napovedovala kot popolno prestrukturiranje Študentske organizacije v Ljubljani, ki bo to mastondontsko institucijo demokratizirala v njenih temeljih, torej v statutu, in jo na tak način približala študentom.

Predlagani statut je sicer resnično šel v tej smeri, vendar pa bi ga le s težavo lahko ocenili za kaj več kot reformističnega. Njegova vsebina nikakor ne sledi duhu časa, ki odpira polje boja za radikalnejše spremembe, ampak gre v smeri vzpostavite institucije s človeškim obrazom, kjer bi dialog med nosilci upravljanja in upravljanimi potekal nemoteno. Gre za poskus preoblikovanja institucije po njenih rigidnih pravilih – po pravilih dopustnega; po pravilih, ki jih je spisala študentska elita.

Glavna in najbolj progresivna sprememba delovanja ŠOU bi bile fakultetne skupščine, kjer bi lahko sodelovali vsi študentje. A so te skupščine po drugi strani popolnoma omejene. Reforma bi uvedla tako poimenovani participativni proračun, ki bi skupščinam zagotovil upravljanje 20 % študentske malhe, tukaj se seveda postavi vprašanje, zakaj ne bi skupščine raje upravljale kar 100 odstotkov. Prav tako je avtonomija skupščin omejena s pravilnikom delovanja, določenim s strani študentskega zbora, ki ga ta reforma, z ministri vred, prav tako ne ukinja.

Pa tudi sicer je način delovanja skupščin v predlogu reforme vsaj čuden. Vodil naj bi jih vnaprej izvoljeni predsednik, točke dnevnega reda bi bile vnaprej postavljene, zapisnik bi pisal izvoljeni sekretar, za veljavnost skupščin pa bi morala biti prisotna vsaj dva procenta študentov. Ni popolnoma jasno, zakaj bi jih moral voditi predsednik, kaj pa če na skupščino pride sto ljudi – jih bo znal zmoderirati? Ni pa tudi jasno, zakaj se o delovanju skupščine in točkah ne odloča na sami skupščini.

Skupščine naj bi med drugim res lahko zablokirale odločitve neukinjenega študentskega zbora, vendar po zelo zahtevnem postopku, a recimo, da je ta mogoč. Še vedno pa ne bi mogle odločati o finančnem načrtu, torej proračunu oziroma ostalih 80 procentih študentske malhe.

Kot kaže so si, sicer progresivni, Iskraši izbrali social-reformistično taktiko uvajanja sprememb, ki poskuša spremeniti sistem od znotraj po njegovih pravilih, a je sistem za to igro očitno premočen. Kljub velikemu uspehu Iskre, ki je na referendum o novem statutu ŠOU spravila več kot 6000 študentov, od katerih jih je več kot 95 % glasovalo za reformo, ostaja dejstvo, da jim ni uspelo spremeniti ničesar, saj ni bil dosežen kvorum 10.000 študentov oziroma 20 % študentov univerze.

Igrali so po pravilih in bili izigrani s strani institucije ŠOU, katere konstitutivni del so tudi sami. Sistem, tudi uradna študentska organizacija, si ne želi sprememb, želi obstajati tak, kot je, in ko sprejmeš njegova pravila igre, si del tega sistema – sistema brezveznega socialnega dialoga, ki prinaša majčkene socialne bombone na račun velikih neoliberalnih sprememb.

Medtem ko so se zavedni institucionalizirani študentje, na žalost neuspešno, ukvarjali z referendumom, šli proti vetru, sprejemali polno kompromisov in vložili ogromno energije v to, da bi v študentski prostor uvedli kanček več demokracije, pa je v zraku med drugim obvisel tako imenovani Zvis. Devetindvajsetega novembra se je namreč končala javna razprava o zakonu, ki uvaja naslednjo stopnjo privatizacije in komercializacije visokega šolstva.

Torej 1 proti 0 za sistem nasproti progresivnim silam.

Morda je na tej točki ponovno skrajni čas za premislek o taktikah boja za radikalne družbene spremembe. Izkušnje kažejo, da se je znotraj sistema težko boriti. Ko te ta vsrka v svoje kolesje, te prisili, da igraš po njegovih pravilih. Po pravilih neproduktivnega dialoga, po pravilih nesmiselnih proceduralnih rošad in v okvirih, ki te že vnaprej utesnijo v mere nespemenljive sistemske škatle.

Igrati se elitistično igro strankarskega prerivanja pri koritu ne more biti več v modi. Čas bi že bil, da stopimo iz okov institucij, strank, nevladnih organizacij in podobnega balasta, se avtonomno samoorganiziramo in spremembe izsilimo od zunaj, politikantom pa pustimo, da se v svojih institucijah ukvarjajo sami s seboj, v čemer so najboljši.

In da ne bo pomote, ta komentar je napisan zgolj zato, ker je o temu poskusu Iskre - reformirati ŠOU - vredno govoriti.

Vera v državno demokracijo je mimo, čas je za direktno akcijo.

Tovariša Kukija je tokrat navdihnilo komunistično reklo – samokritika, brez ugovarjanja!