Največ razburjenja, debat, pobud in podobnega je - kar se tiče šolanja – v slovenski virusni prostor prinesla letošnja matura. “Matura bo!” ponavljajo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, večina ostalih deležnikov pa poziva k odpovedi ali vsaj prilagoditvi mature. Zadnji znani podatek je ta: maturantke in maturanti se – skupaj z vrtčarji ter nekaterimi osnovnošolci in osnovnošolkami – v šolske klopi vračajo 18. maja, torej za 5 dni, saj se njihovo šolsko leto zaključi 22. maja. 

Že 31. marca, dva tedna po začetku karantene, je Dijaška organizacija Slovenije, krajše DOS, na pristojne odločevalce naslovila odprto pismo s predlogi o izvedbi letošnje mature, pa tudi s predlogi o šolanju na daljavo. 17. aprila je po spletu zaokrožilo odprto pismo štirih maturantov in maturantk Gimnazije Poljane s precej bolj radikalnimi zahtevami glede mature. 22. aprila je vodstvo Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem na ministrstvo naslovilo dopis, v katerem je v zaključku zapisalo, da pozivajo, citiramo: “k temeljitemu razmisleku o vztrajanju pri izvedbi mature v običajni obliki v teh zelo neobičajnih časih”. 

Vse, kar je zaenkrat neobičajnega, je podaljšanje roka za oddajo internega dela mature in sprememba datuma za esej pri materinščini.

V prvi vrsti mnoge skrbi varnost, obenem pa si je – vsaj po nam vsem skupni izkušnji nošenja maske v trgovini – precej bedno predstavljati, da bi živčnosti maturanta ali maturantke dodali še težko dihanje in občutek utesnjenosti, ki ju vzpodbuja nošenje maske. Naslednja pomembna stvar je dejstvo, da ne bodo vsi dijakinje in dijaki prejemali enako kvalitetnih priprav na maturo. To sicer velja že na splošno, profesorji in profesorice so si različni, različna pa so si tudi družinska okolja, v katerih mladi prebivajo. 

Na dejstvo, da so nekateri primorani v trenutnih razmerah vsaaak dan ceeel dan čas preživljati s starši, ki v otroku vzbujajo strah, nervozo, žalost, jezo ter manko koncentracije in motivacije, se je odzval tudi direktor Državnega izpitnega centra Darko Zupanc z javnim pismom, objavljenim 20. aprila. V njem je javnosti poskusil obrazložiti kompleksnost spreminjanja mature in opozoril, da se krivde za nepravičnost in neenake možnosti v izobraževanju ne da zvaliti na zaključevanje srednješolskega izobraževanja in nekaj maturitetnih predmetov. 

Prav matura naj bi, z enakimi izpiti za vse, zagotavljala najbolj objektiven pogoj za vpis na fakultete. Na eni šoli profesorice pač podeljujejo petice tistim, ki jih potrebujejo, še posebej v 4. letniku. Na neki drugi šoli en profesor biologije pripravi test, ki ga bo večina pisala 3, drug pa preverjanje znanja zastavi tako, da ga bo večina pisala 4 ali 5. Potem pa nastopi matura, ki je za vse enaka. Dijak, ki je imel sicer povprečje odlično 4,7, bo na maturi slovenščino pisal dve. Dijakinja, ki je zadnji dve leti zaključila z “dobro”, 3, pa bo sociologijo in geografijo pisala 5. 

Seveda tudi znotraj mature obstajajo možnosti za lepe oči: interni del mature ocenjuje zgolj en profesor, tisti, ki na šoli poučuje dotični maturitetni predmet. Nekateri ocenjujejo strogo in brez kompromisov, drugi se potrudijo, da nihče od dijakinj ali dijakov ne prejme manj kot na primer 18 točk. Tudi ustni del pri angleščini, matematiki in slovenščini lahko služi kot priložnost, da si maturant ali maturantka pridobi čim več točk, se pa zgodi, da komu tudi zniža povprečje. Pisni del mature, ki pri ocenjevanju šteje največ, je najbolj objektiven. 

Od povsod so pricapljale ideje, da bi maturo prilagodili. Naštejmo jih nekaj. Odstranimo ustni del mature, ocenita naj se zgolj interni in pisni del. Naslednja ideja. Dajmo dijakom in dijakinjam splošne mature možnost, da izberejo med angleščino in matematiko, nadalje pa naj izberejo še samo enega izmed izbirnih predmetov. Primer: na letošnji maturi ima dijakinja slovenščino, matematiko in filozofijo. Nič več, nič manj. 

Nadaljujmo. Namesto mature naj vsaka fakulteta določi maturitetni predmet – verjetno bi bilo smiselno določiti več njih –, ki bo preimenovan v sprejemni izpit. Tako bi za vpis na program umetnostne zgodovine bodoče študentke in študenti rešili zgolj izpitni poli umetnostne zgodovine. In kaj se zgodi, če na želeni program nato ni sprejet? Mature iz umetnostne zgodovine verjetno ne bo zahteval program socialne pedagogike – če je to dijakova druga izbira, se znajde v škripcih. Ja? Ne? Kakršni koli drugi sprejemni izpiti, ki bi jih fakultete potencialno zasnovale, pa bi mladim kvečjemu samo podaljšali zaključevanje srednješolskega izobraževanja. Kvalitetno zastavljenih sprejemnih izpitov ni moč oblikovati v zgolj nekaj mesecih, mnogi obstoječi pa že sedaj prioritizirajo dijakinje in dijake, ki si lahko privoščijo obiskovanje predhodnih tečajev, saj so ti načeloma plačljivi, celo precej dragi. 

Darko Zupanc je v omenjenem pismu javnosti predstavil tiste značilnosti mature, ki jih nakazujemo tudi v tem prispevku – v rahlo predrugačeni obliki je matura še vedno najboljši, najmanj zahteven in najmanj stresen zrelostni izpit, ki pogojuje vpis na fakulteto. Zupanc pojasni tako:

Nadalje opomni, da vnovično sestavljanje maturitetnih pol ni primerna prilagoditev.

Učni in delovni pogoji šolanja na daljavo so neprimerljivi z delom v šoli. Na Državnem izpitnem centru vedo, da bo to treba upoštevati. Dva meseca odsotnosti v šolskih klopeh pa vendarle ne bosta temeljito zamajala znanja dijakinj in dijakov. Če kaj, bi bilo v teh neobičajnih časih smiselno zaključiti ocene pri vseh ostalih predmetih in vse šolske ure nameniti obveznim in izbirnim maturitetnim predmetom. Maturitetne pole, ki so se jih posluževale vse generacije pred njimi, so še vedno na voljo prek spleta, prav tako rešitve. In še vedno velja, da je ni boljše priprave na maturo, kot je reševanje starih pol. 

Če pa se bo izkazalo, da so letošnje maturantke in maturanti z maturo opravili slabše kot predhodnice in predhodniki, ponovno Zupanc:

Veliko sreče na maturi dijakinjam in dijakom želi Hana.