Da si tako zvana akademska elita že leta na bolj ali manj legalen način prisvaja sicer vedno manjša sredstva, namenjena javnemu izobraževanju, po vseh debaklih zadnjih let sploh ne bi smela biti novica. A ker najvišji predstavniki akademske skupnosti, ki se imajo bolj za podjetnike kot za predavatelje, redno skačejo v politiko in nazaj, so tovrstne afere toliko bolj zanimive za širšo javnost. Najnovejša, ki je iz omare padla konec lanskega leta, se nanaša na nedovoljeno izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani. Ker sta med prejemniki tudi finančni minister Mramor ter ministrica za izobraževanje Makovec Brenčič, je afera takoj dobila politične razsežnosti. Ko gre za vprašanje okoriščanja z javnim denarjem, je za nacionalno televijo vprašanje dodatkov očitno pomembnejše kot ustanovitev slabe banke. Vseeno, tovrstna medijska pozornost, ki jo visoko šolstvo na žalost dobi le v času tovrstnih kraj in prisvajanj, bo morda le rodila kakšno posledico, a vprašanje je, če si sploh želimo, da Mramor odstopi kot financminister in se vrne za kateder na ljubljanski Ekonomski fakulteti – je škoda, ki jo s svojim delom

povzoča študentom in znanstvenim delavcem, fakulteti in univerzi sploh izmerljiva? Si nekdo, ki prejemanje več 100 evrov na mesec opravičuje s polnočno transatlantsko korespondenco zasluži naziv profesorja ali dekana? Gotovo pa je profesor ekonomije, ki nezakonito izplačane dodatke zagovarja s pojasilom, da je tako država še najmanj pobrala, težko miinster za finance.

O združljivosti gasilstva, podjetništva in profesure smo se danes po tiskovni konferenci pogovarjali z Markotom Marinčičem, predsednikom Visokošolskega sindikata Slovenije, ki je mimo grede pokomentiral še prihajajoči Zakon o visokem šolstvu in nekaj drugih odprtih tem.

Pred kratkim ste v Odmevih dejali, da ne želite političnih posledic afere, danes pa ste Mramorja in Makovec Brenčič pozvali k odstopu. Zakaj ste se odločili za ta poziv?