V zadnje pol leta, odkar je Slovenija postala tranzitna država za begunce, nekateri pa so si sončno stran Alp celo izbrali za novo domovino, smo od šolnikov slišali predvsem do domačih otrok zaščitniške izjave, katerih druga plat je izključevanje begunskih otrok. Tako pri vprašanju vključevanja begunčkov v šole kot pri nastanitvah v dijaške domove ali le pri nečemu tako nedolžnemu, kot je ogled filma o odraščanju savdijske deklice Nažde. Slednje seveda ni nenavadno, saj osnovnošolski in srednješolski učitelji, soočeni z lastnimi predsodki, neznanjem in strahovi, nimajo pojma, kako naslavljati vprašanje begunstva in množičnih migracij, sploh pa o tem ne znajo razlagati otrokom. Tako je nekoliko pozno, a zato toliko bolj dobrodošla prišla sredina tribuna z naslovom Vključevanje otrok priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki jo je na svojem sedežu organiziral Sindikat vzgoje in izobraževanja. Tribuna je bila namenjena predvsem pregledu stanja tako zakonodaje kot sprememb, ki se nam obetajo na tem področju, kot tudi dosedanjih dobrih praks iz domačih in iz tujih šol.

V uvodnem delu je glavni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj predstavil dosedanje aktivnosti sindikata ob begunski krizi in napovedal goste. Pred polno dvorano vedoželjnih učiteljev, ravnateljic, raziskovalk in druge javnosti so svoje poglede na današnje stanje predstavili Mitja Sardoč iz Pedagoškega inštituta, Alenka Barle Lakota ter Stanka Lunder Verbič iz Ministrstva za izobraževanje, Jelka Kunsterle iz jeseniške Osnovne šole Prežihovega Voranca ter Zala Bojović, ki zadnje pol leta uči nemščino v enem izmed Willkomensklasse v Berlinu.

Sardoč je svojo predstavitev začel z vprašanjem odnosa do različnosti, ki nas lahko bogati, ali pa razdvaja. Vprašanja, ki se sicer ne porajajo le pri begunčkih, so, kako različnost vključiti v sam sistem vzgoje in izobraževanja, kako izkoristiti njeno socialno-integracijsko funkcijo, kako ohraniti pravičnost in krepiti pozitivne vrline, kot so sodelovanje, zaupanje in solidarnost. Ob koncu je poudaril, da so v anketi, ki so jo s sodelavci na inštitutu izvedli le pred par leti v sklopu pisanja učbenika o državljanski vzgoji, ugotovili, da je odnos večine slovenskih osnovnošolcev do priseljencev pozitiven.

Naslednja je svoj referat predstavila Andreja Barle Lakota, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki je takoj na začetku poudarila, da šola ni izvzeta iz prostora in časa, v katerem se nahaja. Po njenem nas je v zadnjih desetletjih zavedla ideja tako imenovane družbe gotovosti, v kateri naj bi bilo vse dogajanje mogoče načrtovati, zato nas tovrstne situacije ujamejo še toliko bolj nepripravljene. Do sedaj z vključevanjem posameznih begunskih otrok ni bilo nobenih težav, te so nastopile šele sedaj, pa še to bolj kot strah, še preden se je karkoli zgodilo. Čeprav nekateri želijo, da bi bili policaji vzgojitelji in vzgojitelji policaji, je poudarila, da je treba učiteljem pustiti opravljati svoje delo, ki je vzgajati in izobraževati otroke, natančneje vse otroke, ne glede na to, iz kje so in čigavi so.

Barle Lakota je opozorila tudi na razsvetljensko dogmo, po kateri naj bi veljalo, da nekomu nekaj poveš in ta to ve in da bo glede vključevanja begunčkov potrebno narediti bistveno več, predvsem pa bolj celostno, torej s sodelovanjem lokalnega okolja, medijev ter nevladnih organizacij. No, prav pri slednjih pa naletimo na težavo, saj prostovoljci že sedaj opravljajo ogromno dela z begunci vseh starosti. Ministrstvo se tega zaveda, a izgleda, da trenutno za tovrstne storitve nimajo denarja, saj vsi projekti, ki jih MIZŠ načrtuje v zvezi z integracijo beguncev, temeljijo na evropskih sredstvih. Država za to predivideva bore malo lastne investicije.

O spremembah zakonodaje je govorila predvsem Stanka Lunder Verbič, ki je v kabinetu ministrice pristojna za vprašanje begunčkov. Predstavila je dosedanje zakonske okvire, na katerih temelji vključevanje otrok tujcev, ter spremembe, ki se na tem področju obetajo v prihodnje. Šolam se tako nudi denar za dve leti dodatnih ur slovenščine, za učenje maternih jezikov in kultur, v kratkem bodo pripravili izobraževanja učiteljev, natisnili potrebna gradiva in oh in sploh storili vse, kar je v njihovi moči, da bo otrokom, tako belim kot rjavim, fajn. Pozabljajo seveda, da v Sloveniji kronično primanjkuje govorcev begunščine, saj se tovrstni jeziki z izjemo arabščine ne poučujejo na fakultetah, poleg tega pa ta država ne premore niti resnega oddelka za orientalistične študije. V celotni situaciji nas bo verjetno rešilo le dejstvo, da se celotna histerija ustvarja okoli dveh razredov otrok: trenutno namreč v klopeh šestih slovenskih šol sedi 1 begunec, 45 prosilcev za azil, 17 pa jih še čaka, da prestopijo šolski prag.

Kako pa se znotraj danih možnosti z vključevanjem tujcev soočajo šole? O tem je tokrat govorila Jelka Kunsterle, pomočnica ravnatelja iz Osnovne šole Prežihovega Voranca Jesenice, kjer ima 50 otrok med šeststotimi tuje državljanstvo, večinoma albansko, sicer pa tudi kitajsko, rusko, ukrajinsko in podobno. Šola učencem po zadnji modi dodeli poseben status, torej status tujca, ki ga učenci lahko obdržijo največ dve leti. V tem času imajo otroci intenzivne ure slovenščine, poudarja pa, da to ni dovolj – integracija otrok mora potekati skupaj z integracijo staršev. Kunsterle tako slovenščino uči otroke na osnovni šoli, popoldan pa še njihove starše na ljudski univerzi. Pri tem so ji ogromno pomagali tečaji za poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika, ki jih je obiskovala na istoimenskem oddelku na ljubljanskem filofaksu, v izjemno razbremenitev pa jim je prav tako kolegica, sicer makedonska Albanka, ki zaposlena prek javnih del zadnje mesece enkrat na teden obiskuje šolo in se ukvarja s starši in z učenci.

Kot zadnja je svoje izkušnje dela z begunčki predstavila Zala Bojović, ki v Berlinu poučuje v Willkomensklasse oziroma pripravljalnici, v kateri svoje šolanje začnejo otroci, ki ne govorijo nemško. Otroci so v pripravljalnici od 6 mesecov do enega leta, v njem pa sicer preverjajo znanje in napredek otrok, a njihovega dela ne ocenjujejo. Cilj je, da otroci razred zapustijo z znanjem A2+, kasneje pa jim dodaten pouk omogočajo do nivoja B1. Kot je izpostavila Bojović, so Willkomensklasse razmeroma nov koncept, ki pa ga lahko odpre vsaka šola, pomoč pri tem pa ji nudi četrtna oblast, na nivoju katere obstaja tudi koordinacijski svet, kjer na redni bazi potekajo sestanki, izobraževanja ter izmenjava izkušenj.

Bojovič je govorila tudi o problemih, ki na žalost predhodno niso bili omenjeni, predvsem o travmah in negotovosti otrok, ki prvič prestopijo šolski prag. Največja prioriteta šole je, da za učence, ki so pobegnili iz vojnih žarišč, ustvari varen prostor, kjer se otroci lahko sprostijo in najdejo zaupnika. Šele ko je ta proces končan, se lahko otrok umiri in skoncentrira na snov, ki naj bi jo osvojil.

Poleg tega problem predstavlja tudi neznanje latinice, nepoznavanje kulturnih navad in navajanje na popolnoma nov red. Da se priseljenci iz muslimanskih držav v berlinskih osnovnih šolah počutijo bolj domače, skrbi tudi odlok, da se v šolah ne streže svinjine, poleg tega pa obstajajo še skupine tet iz becirka, žensk iz priseljenskih družin, ki pa v Nemčiji bivajo dlje časa in v popoldanskih urah obiskujejo šole, kjer se z begunčki pogovarjajo v maternem jeziku, s čimer pomagajo ustvariti zaupno in sproščeno okolje.

Kot je bilo rečeno že na začetku, je okrogla miza šolnikom ponudila vsebine, ki jih trenutno izjemno primanjkuje. Ministrstvo je sicer pred mesecem že zagnalo spletno stran, kjer tako staršem kot šolskemu osebju nudi potrebne informacije, a tovrstni javni dogodki so še vedno nujni, predvsem ko je treba staršem razložiti, da se ne dogaja apokalipsa, ampak da se s tovrstim dogajanjem šole po Sloveniji uspešno soočajo že dolgo časa, le da so bili do sedaj Drugi večinoma albanski in romski otroci, sedaj pa so se jim pridružili še ti iz bližnjevzhodnih držav. Brez panike torej, ali kot je povedala državna sekretarka Andreja Barle Lakota - naloga učiteljev je vzgoja in izobraževanje vseh otrok.

Posnetek debate je v video obliki dostopen tudi na Youtube-u.

Begunčkom dobrodošlico izreka Arne.