Opremljanje za emancipacijo
Prejšnji teden se je v Ljubljani in Kopru odvilo več dogodkov v sklopu petdnevne mednarodne konference Znanost za družbo — Revolucionarna politična misel Kurdistana. Konferenco so družno organizirali Časopis za kritiko znanosti, Lista demokratičnega študentstva, Akademija demokratične modernosti, študentski sociološki društvi Sociopatija in SocioKlub, Center za politično teorijo ter Neodvisni obalni radio. Na dogodkih, ki so se zvrstili na konferenci, so udeleženci prevpraševali možnosti spreminjanja družboslovne znanosti, da bo ta resnično služila potrebam ljudi, namesto da služi kot orodje zatiranja in izkoriščanja. Dogajanje je potekalo na koprski Fakulteti za humanistične študije, ljubljanski Fakulteti za družbene vede in v Placu, me pa smo se konference udeležile v sredo, 10. aprila, na Filozofski fakulteti.
Dopoldne je v študentskem avtonomnem prostoru K17 potekal seminar o ženski znanosti Jineolojî, na katerem je govorila Sarah Marcha. Jineolojî je družbena znanost, ki izhaja iz kurdskega revolucionarnega ženskega gibanja. Kot znanost je dodobra razvita in celo institucionalizirana v Avtonomni administraciji severne in vzhodne Sirije, bolje znani kot Rožava, kjer je osvoboditev žensk vzpostavljena kot osrednji del političnega projekta demokratičnega konfederalizma. V zadnjih letih pa se glas o Jineolojî z Bližnjega vzhoda širi v Evropo, kjer biva številčna kurdska diaspora. Marcha je članica Jineolojî Centra v Bruslju, ki v sodelovanju z lokalnimi feminističnimi kolektivi od leta 2017 organizira izobraževanja po Evropi. V centru se posvečajo raziskovanju in predajanju znanja o preteklih in sedanjih izkušnjah žensk, ženski emancipaciji ter ustvarjanju družbe po principih demokracije, ekologije in feminizma. Več o trenutnih usmeritvah raziskovanja pove Marcha.
Popoldne je sledila okrogla miza z naslovom Med emancipatorno znanostjo in neoliberalno akademijo, na kateri sta poleg Sare Marcha sodelovali tudi Beja Protner, doktorska študentka socialne antropologije na Univerzi v Cambridgeu, in Anja Zalta, profesorica sociologije religije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pogovor je moderirala Lori Šramel Čebular z Liste demokratičnega študentstva, ki je uvodoma predstavila kontekst problematike, naslovljene z okroglo mizo.
Soočamo se torej z znanostjo, nezmožno identifikacije in reševanja kriz, ki se v družbi porajajo kot posledica vse večjega izkoriščanja naravnih in družbenih virov. Govorimo lahko celo o znanosti, ki probleme ustvarja, ki odtujuje in zagotavlja ideološko hegemonijo. To so besede Abdullaha Öcalana, idejnega voditelja kurdskega osvobodilnega gibanja, ki je že 25 let zaprt v turškem zaporu. Na njegove misli se naveže tudi Marcha.
Protner in Zalta sta v pogovoru predstavili nekatere tegobe raziskovalnega dela v primežu političnih interesov. Izpostavili sta selektivno financiranje zgolj določenih raziskovalnih tematik, individualizem in neizogibno tekmovalnost med raziskovalkami ter zaprtost teorije v akademske kroge in diskurze. Marcha predstavi pogled na to, kako lahko raziskovanje postane relevantno za resnične potrebe družbe.
Kje se torej ponujajo možnosti za emancipatorno delovanje znanosti?
V institucionalnem okviru univerze je torej mogoč preboj posameznih emancipacijskih praks in zametkov revolucionarne teorije. Toda izolirani poskusi dekolonizacije predavanega kanona in participativnega raziskovanja sami po sebi ne zagotavljajo, da bo univerza pretrgala svoje ustaljeno delovanje in postala orodje osvoboditve. Četudi ni zadostno, pa akademsko okolje vendarle ostaja nujno mesto za naslavljanje družbenih kriz. Komentira Protner.
V preteklem desetletju se je med akademičarkami in akademiki zvrstilo veliko podobnih razprav o škodljivih praksah, ki jih je prinesla neoliberalizacija visokega šolstva. Predrugačeni pogledi na znanost, ki so nastali v kontekstu kurdskega osvobodilnega gibanja, seveda niso zlahka prenosljivi na izobraževalne strukture, kot jih poznamo študentke evropskih univerz. Vendar pa tudi pri nas nedvomno prodirajo uspešni poskusi avtonomnega organiziranja s strani različnih študentskih iniciativ, bralnih krožkov in drugih samoorganiziranih kolektivov. Ravno njihove prakse in prizadevanja nam lahko dajo upanje, medtem ko univerza ostaja predvsem pomemben prostor njihovega srečevanja in povezovanja. In navsezadnje tudi navdiha za kritiko.
Slika: Časopis za kritiko znanosti
Dodaj komentar
Komentiraj