Piketty v šoli
British Journal of Education je julija 2016 izšel z obetavno tematsko številko: Pikettyjeva relevantnost za študije izobraževanja ali refleksije o politični ekonomiji edukacije. Objava v omenjeni reviji je nazadnje na Pedagoško fakulteto v Ljubljani pripeljala profesorja Roberta Dalea z Univerze v Bristolu. Ni jasno, ali je bil na posvet o šolskem polju povabljen zaradi članka v pričujoči reviji, ali zaradi splošno zaslužnega dela v sociologiji edukacije. Vendar je ne glede na motive organizatorjev nazadnje prebral svoj članek z naslovom The under recognition of the significance of social class conceptions of education in Piketty’ Capital. Seveda v zelo elaboriranem britanskem kodu, kot bi jezik prispevka poimenoval Bernstein. Univerza ima pač to lastnost, da goji edukacijske navade, ki jih obenem kritizira.
A najprej se za trenutek ustavimo ob Pikettyju. V knjigi Kapital v 21. stoletju je izobraževanje obravnaval zgolj postransko. Njegova predpostavka je, parafraziram, da »je izobraževanje ena izmed poglavitnih komponent pri zmanjševanju družbene neenakosti, vendar zaradi moči ekonomskih dejavnikov investicija v izobraževanje globalne neenakosti ne more zadostno naslavljati.«
Robert Dale, kot bomo videli v nadaljevanju, Pikettyju očita ozkogledost pri obravnavi edukacije. Argumentativno linijo vodi po temah, ki so sociologiji izobraževanja posebno blizu, ter jih skozi prizmo Pikettyja obnovi in prevpraša. Izbere teme neenakosti in meritokracije, ter še poglavitneje, arbitrarne valorizacije nazivov, ki jih študentje pridobijo ob izobraževanju.
Najprej se ustavi ob neenakosti sami ter Pikettyju očita površno oziroma neprimerno analizo. Namesto distribucijskega predlaga relacijski pristop, ki neenakost osvetli na ravni odnosov med socialnimi razredi.
Nadalje opozori na ambivalenten odnos, ki ga do meritokracije vzpostavi Piketty. Sam obenem poudari tudi meritokratsko senčno stran, kjer se pod pretvezo pravičnosti goji “zgornje-razredno solidarnost”.
Nazadnje Dale svojo argumentacijo razvije ob vprašanju valorizacije izobrazbenih nazivov. Sam meni, da je prav to področje, kamor sta se po ekspanziji šolstva preselila neenakost in socialno razslojevanje.
Ob koncu prispevka je občinstvo obviselo v nekakšni praznini. Ponujen nam je bil nov interpretativni okvir, vendar ni kazalo, da bi ga povsem posvojili. Debata posveta je, zvesto prispevku, ponudila več vprašanj kot odgovorov. Med njimi nekatere neizogibne premisleke, na primer klasično dilemo o Velikem izenačevalcu.
In kasneje, kar s strani avtorja samega, vprašanje, na katerega bi svoj odgovor moral najti vsak starš, davkoplačevalec in sociolog edukacije.
Vprašanje je kljub tehtnosti izzvenelo brez posebno relevantnih odgovorov. Da je smisel izobraževanja v zmožnosti demokracije in zveličavnem izenačevanju, je bilo že povedano in utemeljeno. Novih odgovorov kljub eminentni druščini in novi teoretski podlagi nismo našli. Morda pa jih niti ne potrebujemo.
Res pa je, da se Piketty sociologu edukacije ni izkazal za najbolj hvaležnega sopotnika. Morda zato, ker mu sociolog očita ekonomski redukcionizem, medtem ko bi Piketty članku lahko očital edukacijski redukcionizem. Ali, ker v izobraževanju ni konsenza o tem, kje bi zahtevali pravičnost in kje enakost. Ter nenazadnje zato, ker edukacijsko pikolovstvo pri Pikettyju pač ni nujno smiselno. Čeprav bi si želeli, od vsakega družboslovnega pisca ne moremo pričakovati poglobljene obravnave edukacije.
Sledeč postulatu sociologije smo se torej še enkrat čudili vztrajajočim in celo zaostrujočim se odnosom neenakosti. Čeprav smo jih že ničkolikokrat popisali in interpretirali, so še vedno tu. To nas moti. In nam obenem zagotavlja snov za članke.
Ker odgovorov nismo našli pri novem, smo se za zaključek vrnili k starim teoretikom. Dr. Slavko Gaber je dileme naslovil s klasičnimi avtorji, kar je morda pomirilo ali vsaj razjasnilo kakšno sociološko dušo. Tudi on je spregovoril o meritokraciji, devalvaciji kulturnega kapitala in “koncu dela” po Rifkinovi artikulaciji.
Nazadnje pa je Gaber svoje vprašanje naslovil na izobraževalce. Z izkušenim vpogledom je izluščil teme, ki bodo v prihodnosti krojile delo in razprave vseh, ki učijo in so učeni.
Tako torej odzvanja sklenjen krog šolskega polja. Čemu poučevanje za profesorja? In za nas, čemu šolanje? Da bomo naučeni učiti se? Zaposljivi, a ne zaposleni? Gotovosti tudi na tokratnem posvetu nismo našli. Razen v tem, da bomo o sociologiji edukacije še naprej pisali članke. Relacijske, kakopak.
Dodaj komentar
Komentiraj