Plačilna lista ŠOU
Pozdravljeni zopet v izrednem terminu univerzitetne redakcije. Tokrat v rubriki Kaj pa univerza predstavljamo temo, ki se morda zdi že nekoliko prežvečena. Seveda, ena najpogostejših tarč kritik študentskega organiziranja so ljudje na položajih, ki od plačil preko napotnic, v veliki meri minimalnih, črpajo nadpovprečne plače. A kljub vsem kritikam se ta razmerja še vedno niso ustalila na neki višini, ki bi pomirila študentske duhove – posebej pa ne v kriznem obdobju, na podlagi katerega ŠOU v Ljubljani reže sredstva povsod, razen pri svojih vložkih v nepremičnine in pri svojih navidez hiperproduktivnih kadrih.
Začnimo kar pri vrhu te gore, torej pri direktorju ŠOU, čigar mesto že osem let, torej dva mandata, zaseda Andrej Klasinc, ki pa je sicer tik pred tem, da zasede še svoj tretji mandat. Razpis za direktorja ŠOU se je končal 1. februarja, študentski zbor pa bo verjetno edinega kandidata Klasinca potrjeval že na naslednji seji. Pred njegovim nastopom položaja so se direktorji ŠOU kakšno desetletje hitro menjavali – pred Klasincem se je v osmih letih namreč zvrstilo šest direktorjev. Če gremo po časovnici rikverc, so bili to Rok Sotlar, Roman Didović, Janez Barle, Janez Drnovšek – ne tisti Drnovšek – sledi Edvin Makuc in nenazadnje Vili Granda. Slednji se je na direktorskem položaju ŠOU znašel že v 90ih letih, na Erarju pa je kot direktor zabeležen še v začetku leta 2005.*
* Pred Vilijem Grando pa sta se zvrstila še Vito Šoukal in pa prvi direktor ŠOU v Ljubljani, Tone Bricman.
Direktorji ŠOU sklepajo številne pogodbe za najem storitev, vlaganja in razna sodelovanja, vendar pa že praktično od samega začetka organizacije, leta 1990, do danes tako za poslance, kaj šele za širšo študentsko javnost velja otežen dostop do teh pogodb. Če se je v 90. letih direktor Vili Granda pred obtožbami študentskih poslancev o netransparentnosti branil z izgovorom, da so pogodbe poslovne narave in zato tajne, je vsaj od sodbe vrhovnega sodišča iz leta 2011 ŠOU v Ljubljani zavezan za posredovanje informacij javnega značaja, pod kar padejo tudi raznovrstne pogodbe. Dodatno pa se je ta interpretacija pravnega statusa študentskih organizacij utrdila nedavno s spremembo Zakona o skupnosti študentov, zaradi česar so od vključno leta 2019 naprej tudi uradno opredeljene kot osebe javnega prava.
Ta sprememba je bila dosežena prav zaradi netransparentnosti delovanja, na kar so opozarjale vsakokratne opozicijske skupine študentskega zbora, predvsem tiste v ljubljanskem ŠOU. Nekdanji predsednik ŠOU iz vrst Modrih in tedanji predsednik Študentske organizacije Slovenije Klemen Peran pa je spremembo, še preden je bila ta dokončno sprejeta, komentiral takole:
Ob nastopu mandata leta 2013 je direktorju Klasincu pripadla tako imenovana ministrska plača v višini 5250 evrov bruto, ob sporazumni razveljavitvi pogodbe pa mu je pripadla še odpravnina v višini 47 tisoč evrov bruto. Govorimo o okoli tri tisoč evrih neto plače in to brez dodatkov in povračil za prevoz in malico, kar podjetja pogosto preplačajo, ker niso obdavčeni, in tako zaposlenim na cenejši način višajo plačo.
Za primerjavo, povprečna bruto plača v Sloveniji je v času, ko se je Klasinc zaposlil, znašala okoli 1500 evrov. To pomeni, da je direktorska plača na ŠOU znašala 3,5-kratnik povprečne plače. Kot odgovor na kritike višine direktorske plače ob Klasinčevi kandidaturi za svoj drugi mandat leta 2016 je tedanji predsednik ŠOU v Ljubljani Klemen Peran poudaril, da je za firmo, kot je ŠOU, tak znesek še zmeren.
Klasinc pa je dodal, da je višina njegove plače, po domače rečeno, tak-tak:
Po spremembi Zakona o skupnosti študentov se je direktorska plača ŠOU uradno morala omejiti na dvakratnik povprečne slovenske plače. Ker slednja po zadnjih podatkih znaša okoli 2000 evrov, bi plača direktorja morala biti zamejena na okoli 4000 evrov bruto. Naša prošnja za dostop do pogodb zaposlenih na ŠOU, ki jih je, glede na vsebinsko obrazložitev finančnega načrta za to leto, sedem, še čaka na uradni odgovor organizacije. Šele s pregledom pogodb bi lahko bili prepričani o tem, ali se novih omejitev v organizaciji zares držijo.
Glede na zadnji osnutek finančnega načrta, ki bo kmalu doživel drugo obravnavo, je mogoče razbrati postavko 232 tisoč evrov za bruto plače sedmih zaposlenih, torej v povprečju 33 tisoč evrov bruto na osebo na letni ravni. Toda vsi zaposleni seveda nimajo iste plače, nedvomno je med administrativnimi delavci in direktorjem konkreten razkorak, vendar bomo več o tem lahko poročali, ko pridobimo pogodbe.
Zaokrožila je neuradna informacija, da je med zaposlenimi v administraciji ŠOU tudi poslanec Jan Dežman, ki je sicer diplomiral že leta 2017, a je na novo vpisan na zasebno Visoko strokovno šolo za risanje in slikanje, na kateri je z dvema glasovoma lani prišel v študentski zbor v kvoti Povezanih. Informacijo o njegovi zaposlitvi smo preverili in ugotovili, da ne drži. Govorice so kvečjemu lahko plod ugibanja, ali se bo Dežmana sčasoma zaposlilo. Pomenljivo pa je, da so na seji študentskega zbora 30. decembra lani spremenili akte tako, da so poslanci lahko hkrati honorarni delavci v administraciji ŠOU, kar je bilo poprej strogo ločeno. Tako lahko poslanci denimo delujejo hkrati kot svetovalci ali pomočniki predsedstva.
Pri prejšnji debati o višini direktorjeve plače leta 2016 je mogoče opaziti močno težnjo po tem, da se študentske organizacije dojema kot firme, kot zasebna podjetja – Klasinc denimo svoje plače ne primerja z javnim enotnim plačnim sistemom, temveč z zasebnimi menedžerskimi krogi. Tudi Peran uporablja izraz firma, kot da gre za nekakšno pridobitno dejavnost, od katere dobički pripadejo ozkemu elitnemu krogu, ki samega sebe dojema kot lastnika organizacije. Vendar lastnika študentske organizacije ni. Gre za predstavniško demokratično telo z administrativnim aparatom, ki je namenjen služenju študentski javnosti, ki ga financira. Vendar se zdi, kot da še danes ta osnovni princip ni prišel v betice najožjih vodstvenih krogov – včasih se zdi, da niti študentski poslanci tega zares ne razumejo.
To nerazumevanje se kaže tudi v prioritetah organizacije in v tem, kako se vodstvo ŠOU odloči, da bo ovrednotilo posamezne storitve v primerjavi s študentskimi dejavnostmi. Finančni načrt, ki je trenutno v obravnavi, predvideva skoraj pol trimilijonskega proračuna nameniti samo za nepremičninska vlaganja na eni in plače ter honorarje ŠOU na drugi strani. Za krizno leto 2021 se tako predvideva imenovanje prokurista oziroma dvojnika direktorja ŠOU. Po neuradnih informacijah bo to mesto pripadlo starešini skupine Povezani Andreju Boletu. Slednji je v javnosti že bil na tnalu zaradi absurdnih računov, ki jih je preko svojega s.p.-ja izdajal kot svetovalec ŠOU – za fizično prisotnost na Študentskem kampusu in sprotni pregled dokumentacije je med oktobrom 2016 in avgustom 2020 prejel skoraj 160 tisoč evrov. Naposled so z vodstvom očitno prišli do dogovora, da se z njim sklene pogodba o zaposlitvi.
Andrej Bole je torej trenutno del administracije, sedaj pa se mu obeta druga najvišja pozicija v organizaciji, položaj prokurista. Vendar zaenkrat še ni mogoče razbrati, ali se bodo njegove naloge in plačilo razširilo ali se bo dejansko ustvarilo novo delovno mesto.
Kako bi se to zaposlitev upravičevalo? Če se je poprej višina direktorske plače upravičevala s tem, da upravlja z milijoni sredstev in zato nosi veliko odgovornost, je zdaj sredstev veliko manj kot pred štirimi leti, s tem pa tudi dela in odgovornosti. Zakaj bi bila potrebna zaposlitev dvojnika direktorja, ki se mu kvečjemu manjša število nalog z nižanjem števila zavodov pod ustanoviteljstvom ŠOU, rezanjem številnih dejavnosti in nižanjem osnovnega vira dohodkov, to je koncesijska dajatev in izplačilo države po ZUJF-u?
Koliko pa so v primerjavi s prvim oziroma prvima dvema med administratorji plačani vodilni med študentskimi predstavniki? Klemen Petek, predsednik ŠOU, je za Ars navedel nekaj številk:
Ob tem je treba poudariti, da poleg honorarjev predsedstva in sejnin poslancev v finančnem načrtu še vedno pridejo v poštev dodatni honorarji za vodenje projektov, s čimer poslanci mimogrede lahko zaslužijo še dodatnih nekaj sto evrov, skupaj pa bi to letos naneslo na dobrih 20 tisoč evrov. Predsedstvo poleg tega honorira tudi svetovalce in pomočnike, in sicer največ 388 evrov neto na mesec – za letošnje leto so bili kot svetovalci predsednika imenovani Ajas Midžan, Klemen Krejač in Jakob Jež, kot pomočnika pa Jakob Čakarmiš in Kristjan Kos. Generalno sekretarko Patricijo Detiček iz vrst Povezanih, lani z dvema glasovoma izvoljeno kot poslanko fakultete Nove univerze, je zamenjala Anja Gabrovec, prav tako iz Povezanih. Predsedstvo za vso svoje delovanje predvideva skoraj 180 tisoč evrov v tem letu, urna postavka za vse študentske honorarje pa je 5,92 evra bruto.
Plačilna lista ŠOU je dolga, zato bomo, preden spikerki zmanjka sape, dodali samo še to, da je bilo v kriznem letu 2020 kljub vsem skrbem s finančnim obstojem organizacije za najem pravnega svetovanja že v finančnem načrtu predvidenih 55 tisoč evrov. Preko Erarja pa je razvidno, da je ŠOU za storitve pravnega svetovanja in zastopanja odvetniški firmi Grešak nakazal še veliko več in sicer 73 tisoč evrov. Čisto slučajno se povprečni mesečni znesek, nakazan firmi Grešak, sklada s Klasinčevo nekdanjo bruto plačo: 5250 evrov. Gre torej za znesek, primeren zaposlitvi direktorja, a so z njo plačevali zgolj zunanjo storitev pravnega svetovanja in zastopanja.
Letos se v finančnem načrtu ne razvidi nobene posebne postavke za pravno svetovanje, zato smo na ŠOU naslovili vprašanje, pod katero kategorijo se je ta postavka skrila – odgovorili so, da je všteta v postavko »drugi odhodki« in da znaša 30 tisoč evrov.
Ob koncu še ena misel: morda bi Klasinčev nasvet navsezadnje bilo dobro upoštevati – bodite ambiciozni, študenti, a ne zgolj pri višini svoje plače, bodite ambicioznih pri tem, kaj pričakujete od svojih študentskih organizacij – ne kljub, ampak posebej zaradi kriznih časov.
Dodaj komentar
Komentiraj