Za študentsko upravljanje in delovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU v Ljubljani, so značilne kratkoročne strategije delovanja. ŠOU ne premore ali pa morda ne želi vključiti vizije delovanja študentske organizacije za več let vnaprej, kar bi za največjo študentsko organizacijo v Sloveniji moralo biti nekaj nesprejemljivega. A zdi se, da v ozadju tičijo kratkoročni interesi študentskih funkcionarjev. Ti raje počakajo, da se medijski pritisk glede pompoznih poslov in neracionalnega trošenja javnega denarja umiri, nato pa nadaljujejo s svojimi projekti. Tovrstno izogibanje je razvidno tudi iz zapisnika 4. redne seje predsedstva, ki je potekala 20. maj 2019. Predsednica ŠOU v Ljubljani Mubina Vrtagić je ob razpravi o prodaji Kersnikove 4 namreč predlagala, da se zaradi prisotnega medijskega pritiska s prodajo počaka, saj se bo ŠOU v Ljubljani le na tak način izognil morebitnim dodatnim zapletom. 

Eden od projektov, ki je zahteval ogromen vložek in porabo študentskega denarja, je zagotovo nakup zemljišča in izgradnja Študentskega kampusa na Pivovarniški 6. Mineva že pet let, odkar je ŠOU kupila zemljišče za namen izgradnje tega, kar danes imenujejo Študentski kampus. Ta je od samega začetka imel dokaj boren program, še vedno pa nima izdelanega načrta delovanja, ki bi obsegal več kot leto dni. 

Začnimo na začetku. Kampus po Slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavlja prostor, obdan z zelenimi površinami, na katerem se nahajajo fakultete, knjižnice in študentski domovi. Študentski kampus na Pivovarniški 6 ne obsega nič od naštetega. Obsega pa med drugim Zavarovalnico Triglav, e-Študentski servis in picerijo. 

Prvotna ideja Študentskega kampusa je predvidevala tudi izgradnjo študentskih domov, Tuševo diskontno trgovino, v poletnih mesecih pa naj bi se kampus spremenil v avtokamp. Razen študentskih domov, ki bi bili zelo dobrodošli, so vse druge ideje skoraj smešne, zato si lahko ob njihovi opustitvi odkrito oddahnemo. A osvežimo si spomin, zakaj je poleg že omenjenih dejstev največji nepremičninski posel ŠOU v Ljubljani tako sporen.

Okoli Študentskega kampusa se že od samega začetka vrtita dve sporni dejstvi. Prvo je nakup zemljišča, ki obsega 5500 kvadratnih metrov površine, za katerega je ŠOU odštela 1,2 milijona evrov. Od tega je del odplačala z menjavo dveh nepremičnin na Borštnikovem trgu in Beethovnovi ulici. 

Nakup ne bi bil vprašljiv, če Študentska organizacija zemljišča ne bi kupil od bivšega funkcionarja Benjamina Leskovca, ki je isto zemljišče le tri mesece pred tem kupil za 350.000 evrov. Leskovec, ki je tudi sicer znan po visoko proračunskih projektih Študentske organizacije, je s prodajo ravno kupljenega zemljišča tako zaslužil 850.000 evrov. 

Direktor ŠOU, Andrej Klasinc, je ob otvoritvi Študentskega kampusa trdil, da Leskovca ne pozna. Novica je bila takrat seveda zelo odmevna, o tem smo pisali tudi na Radiu Študent. A Leskovec vendarle ni bil edini bivši študentski funkcionar, ki je od Študentskega kampusa imel koristi. 

Na spletnem portalu Pod črto so leta 2016 poročali o petih delovnih mestih, ki so jih zasedli bivši študentski funkcionarji ŠOU v Ljubljani ter o sumljivih sklepanjih poslov med ŠOU in podjetji zaposlenih. Med njimi se spomnimo Uroša Novaka, ki ga je ŠOU zaposlil kot vodjo oddelka za dogodke. Kot poroča portal Pod črto, je Novak od ŠOU dobil 25.000 evrov za skupaj pet kampanj tako imenovanega viralnega marketinga. Podjetje A2N, ki je bilo povezano z Novakom, pa je prejelo 20.000 evrov za organizacijo študentskega brucovanja. 

Na kampusu je bil kot vodja zaposlovanja zaposlen tudi Tadej Levičar. Ta je v sklopu svojega podjetja Elekto d.o.o. s ŠOU podpisal pogodbo za vodenje projektov ŠOU, njihovo evidentiranje in svetovanje v zvezi z izdelavo načrta poslovanja Študentskega kampusa ŠOU v Ljubljani in prostorov ŠOU v Ljubljani. Pet mesecev zapored je Levičarjevo podjetje za to delo prejemalo 860 evrov. Primerov nenavadnih poslov s ŠOU in s strani ŠOU je veliko. A vrnimo se nazaj na samo sporno odločitev, da se zemljišče Študentskega kampusa v prvi vrsti sploh kupi.

Direktor ŠOU v Ljubljani, Andrej Klasinc, ter vodstvo ŠOU so zemljišče, kjer danes stoji Študentski kampus, kljub poznavanju državnega prostorskega načrta kupili, čeprav ta predvideva rušenje stavb na Pivovarniški 6 za namen izgradnje železniške proge ali tako imenovanega Tivolskega loka. Ob tem so se na ŠOU v Ljubljani sklicevali, da Tivolskega loka še dolgo ne bo oziroma da jim nihče, niti Slovenske železnice, ni zagotovil, da se bo ta sploh zgradil.   

Tivolski lok je 500 metrov dolga železniška trasa, ki bi povezovala primorsko in gorenjsko železniško progo in bistveno razbremenila glavno železniško postajo. Ljubljana namreč nima železniške obvoznice, zato trenutno poteka ves železniški promet prek glavne železniške postaje. 

Pobudo za začetek priprave državnega prostorskega načrta za Tivolski lok je leta 2015 dalo Ministrstvo za infrastrukturo, takratna vlada pa je slabo leto kasneje sprejela sklep o njegovi pripravi. Dokument z naslovom »Projektna naloga za izdelavo študije variant za Tivolski lok« je sicer bil sprejet že leta 2013. Po prvotnih načrtih naj bi bila gradnja Tivolskega loka končana do letošnjega leta, Študentski kampus pa že zdavnaj porušen. 

Če nepremičninski posel pogledamo pobliže, ugotovimo, da je nakup zemljišča že od samega začetka temeljil na nepremičninski špekulaciji. Ravnanje ŠOU lahko tako razumemo kot izredno neodgovoren nepremičninski posel ali pa kot izvrstno finančno naložbo za nekaj posameznikov Študentske organizacije. ŠOU si namreč od gradnje Tivolskega loka obeta večmilijonsko odškodnino s strani države. Direkcija za infrastrukturo bi zemljišče morala odkupiti, odkupna cena odškodnine pa bi predvidoma znašala med 2,8 in 4,8 milijona evrov.

Vse omenjene informacije seveda niso nič novega. Projekt stoji predvsem zaradi težko dosegljivega kompromisa med Mestno občino Ljubljana in Pivovarno Laško Union. Z Direkcije za infrastrukturo so nam sporočili, da študija variant Tivolskega loka še vedno poteka, datuma končane gradnje pa nam posledično ne morejo podati. 

A kaj to pomeni za Študentski kampus in Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani? Že od samega začetka ni dvoma, da bi direktorja ŠOU v Ljubljani gradnja Tivolskega loka vznemirjala. Na ŠOU niso sprožili niti postopka spremembe namembnosti zemljišča niti niso dali pobude za sestanek z Ministrstvom ali Direkcijo glede spreminjanja državnega prostorskega načrta. Le spomnimo se slovitega stavka Klasinca, ki je še mesece odzvanjal po medijih: »Tukaj proge še dolgo ne bo!« Očitno je imel prav. A kaj bo, ko bo gradnja pred vrati? 

Na Direkciji za infrastrukturo so nam zagotovili, da alternativnega načrta, ki bi zaobšel Študentski kampus, ni. Gradnja Tivolskega loka čez Pivovarniško 6 je torej neizogibna. Z vprašanjem, ali se že pogovarjajo o možnih rešitvah Študentskega kampusa, smo se obrnili tako na predsednico Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Mubino Vrtagić, kot na direktorja Andreja Klasinca. Od obeh še vedno čakamo odgovor, medtem ko so nam z Direkcije sporočili, da s strani ŠOU niso dobili nobene ideje, pobude ali načrta v povezavi z načrtovanjem in gradnjo. 

Poglejmo še primer poslovanja, ki se je zgodil nedolgo nazaj. ŠOU v Ljubljani je lani sprejel odločitev, da proda prostore na Kersnikovi 4, kjer se nahajajo Klub K4, Hiša Srce, Čitalnica, Beletrina, Zavod Kersnikova in Zavod Študentska svetovalnica. Novembra 2019 je Študentski zbor ŠOU v Ljubljani pooblastil direktorja za sklenitev prodajne pogodbe med ŠOU v Ljubljani in Gast gostinstvo d.o.o. Na seji Študentskega zbora je direktor Andrej Klasinc razložil, da se prostori prodajajo zaradi slabega stanja stavbe, ki bi bila potrebna obnove. Nekateri zavodi in druge podružnice naj bi stavbo zapustili do konca leta 2020, nekateri bodo ostali, spet drugi pa iščejo nove prostore. Med njimi je po besedah Klasinca najverjetneje tudi Zavod Kersnikova. 

ŠOU je za prodane prostore v pritličju, prvem, drugem in tretjem nadstropju stavbe, ki obsegajo 719 kvadratnih metrov, iztržil 1,25 milijona evrov. Sredstva od prodaje naj bi po besedah Klasinca šla v likvidna sredstva, ki bi se namenila prihodnjim projektom ŠOU. Prostori v četrtem, petem, šestem in sedmem nadstropju pa so bili nekoč v lasti Mestne občine Ljubljana. Celotno stavbo je za 2,47 milijona evrov odkupilo podjetje Gast gostinstvo, ki je bilo sicer tudi edini dražitelj na dražbah.

Zdaj pa si oddahnimo od škandaloznih tem in si privoščimo kratko glasbeno pavzo. Poslušali bomo komad Evil Ways ameriškega latino rock benda, Santana.

GLASBENI PREMOR

Kaj Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani omogoča sklepanje poslov, kot so ti? Odgovor tiči v samoupravni naravi financiranja, s katerim sta povezana tudi nadzor poslovanja in pravni status organizacij. Uradne institucije, kot so Računsko sodišče, Informacijska pooblaščenka in Vrhovno sodišče, so dolgo časa trdili, da so študentske organizacije osebe javnega prava. Kljub temu je imela Študentska organizacija Slovenije še do lanskega leta v svoji ustavi zapisano, da so osebe zasebnega prava. 

Kot so poročali v Tarči marca lani, je ŠOS za pravne storitve, s katerimi naj bi dokazal, da ni oseba javnega prava, plačal okoli 34.000 evrov. Direktor Inštituta za upravno pravo, Gorazd Trpin, je študijo, v kateri je podal pravno mnenje, da je ŠOS oseba zasebnega prava, objavil v knjigi. Ob tem ni zapisal, kdo je plačnik te študije. 

24. septembra 2019 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah Zakona o skupnosti študentov. Študentska organizacija Slovenije je tako postala oseba javnega prava z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih zakon prinaša. Prejšnja ureditev organizacije je omogočala, da se študentske organizacije izognejo določilom Zakona o javnem naročanju, saj niso bile neposredne porabnice proračunskih sredstev. Osebe javnega prava po Zakonu o javnem naročanju in po Zakonu o javnih financah namreč morajo upoštevati strožja načela poslovanja. Poslovanje je tudi nadzorovano s strani zunanjih pooblaščenih revizorjev, plače znotraj organizacije pa so usklajene s plačnim sistemom v javnem sektorju.

Čeprav je Študentska organizacija Slovenije z novim zakonom oseba javnega prava, ni treba poudarjati, da so plače funkcionarjev še vedno visoke. Še do nedavnega so se približevale in presegale plače državnih ministrov. V statutu ŠOU v Ljubljani je tudi zapisano, da nadzor poslovodenja in namembnosti porabe finančnih sredstev nudi revizor, ki ga določi direktor ŠOU. Poleg revizorja delo opravlja tudi finančno-računovodska služba ŠOU, po potrebi pa tudi zunanji izvedenci ali pooblaščeni revizorji. 

Pravni status študentskih organizacij se je torej uredil, poraba javnega denarja pa še vedno ni idealna. Študentsko organiziranje bi moralo biti transparentno in demokratično, avtonomija delovanja študentskih organizacij pa ne bi smela pomeniti neracionalnega trošenja javnega denarja. 

Naložbe študentskih organizacij so zelo dobrodošle, a le če niso zgolj kratkoročne in zaobjemajo tudi dobrobit prihajajočih generacij študentov. Kam je šlo partnerstvo z Založbo Beletrino? S pravo vizijo in pristopom bi študentje lahko imeli založbo, v sklopu katere bi objavljali lastna dela. Zakaj so prodali prostore na Kersnikovi 4? Stavba je strateško dobro pozicionirana, z nekaj interesa bi se jo lahko obnovilo in morda uredilo kot študentske domove. Tudi sicer je bila pred leti načrtovana ideja o hostlu na Kersnikovi 4, zakaj torej ne študentski domovi, za katere vemo, da jih primanjkuje? Da ne obudimo stare ideje ŠOU v Ljubljani, ki predvideva študentske domove v Študentskem kampusu. S tem bi se ta približal pravemu pomenu kampusa. In nenazadnje: Ali si študentje zares ne zaslužimo dostojnega študentskega kampusa, ki ne temelji na pridobitni dejavnosti pobiranja najemnin ter poceni študentskih žurih? 

Za dostojen in študentskega denarja vreden študentski kampus si prizadeva Maruša.