Zadnje čase smo si lahko na več jasnih, nedvoumnih in eksplicitnih primerih ogledali anomalije in neurejenosti na področju izobraževanja. Začeli bomo kar pri najmanjši univerzi in napredovali proti največji, med primeri pa poskusili najti neko kontinuiteto oziroma simptomatičnost, ki nakazuje probleme sistemske narave. Ne gre torej za slučajne “spodrsljaje” oziroma izključno individualne neodgovornosti, temveč za strukturne probleme, ki se morajo tudi tako reševati. Problem se razteza od fakultet, univerz pa do ministrstva za izobraževanja, znanost in šport ter vlade Republike Slovenije.

Na Univerzi na Primorskem je obtožnica padla na rektorja Dragana Marušiča in njegovega odvetniškega kolega Velimirja Cugmasa. Obtožnica Marušiča bremeni zlorabe položaja, saj naj bi Cugmasa zaposlil izven vseh razpisov. Poleg tega sta se pozivom na sodišče izmikala toliko časa, da so ju morali na sodišče privesti fizično, v spremstvu policistov. Da o rektorjevem samovoljnem vodenju naše najmanjše javne univerze in še vedno v tančico skrivnosti zavitem izglasovanju Marušiča v rektorja niti ne govorimo. Pa nadaljujmo v Mariboru, kjer je trenutno zelo napeto, saj sta v zraku kar dve razvpiti stvari. Sodni proces oziroma gonja rektorja Igorja Tičarja proti profesorici in sindikalistki Mariji Javornik Krečič bi morala dobiti epilog prejšnji četrtek, 16. novembra, a je sodišče končno razsodbo prestavilo na torek, 5. decembra.  Spomnimo na hitro na že nekajkrat povedano zgodbo - rektorjev pomočnik Teodor Lorenčič je spolno nadlegoval in izvajal mobing nad dvema zaposlenima na univerzi. Marija Javornik Krečič je po svoji dolžnosti opozorila na skrajno problematična in popolnoma neprimerna ter nedopustna ravnanja v samem vrhu univerze.

Končni rezultat: Lorenčič, ki je bil spoznan za krivega, je bil premeščen na drugo vodilno mesto na univerzi, žrtvi sta bili degradirani na nižja delovna mesta, na profesorico in sindikalistko pa se je rektor spravil s tožbo. Ustavimo se še za trenutek v Mariboru - na Pravni fakulteti so si po sumljivi poti in po še nikoli uporabljenih postavkah zaposleni izplačali skupno kar 200.000 evrov. Seveda je denar zaokrožil v vrhu fakultete, največ je pokasirala dekanja, ogromno vsoto so v žep pospravili tudi član in članica ter celo podpredsednica ustavnega sodišča Republike Slovenije. Na Univerzi v Ljubljani se že več let opozarja na plačilne nepravilnosti in na anomalije pri napredovanjih. Poleg tega je približno mesec nazaj čez noč brez študentskih pravic ostalo kar veliko število študentk in študentov. Plače zaposlenih v izobraževanju niso usklajene s plačami enako izobraženih v preostanku javnega sektorja, ponekod zaostajajo celo za 500 evrov. Pristojno ministrstvo z ministrico Majo Makovec Brenčič že celoten mandat avtistično prikimava predlogom in zahtevam sindikatov, zaposlenih na univerzi in študentkam ter študentom. A spremenilo se ni še nič. Zdaj je že jasno, da novega, že nekaj let potrebnega zakona o visokem šolstvu pod to vlado ne bomo dočakali. Niti ni videti, da bi bili pripravljeni na pogajanja s sindikati o nujnem povišanju plač. Zato SVIZ že vse glasneje omenja stavko. A o tem kasneje.

Na kratko povzemimo: vodstva fakultet in univerz izkoriščajo in zlorabljajo svojo moč v interese vladajoče peščice, ki ima dostop do sredstev. Če jim kdo stopi na prste ali javnost opozori na nepravilnosti, se odzovejo agresivno - predvsem z grožnjami in tožbami. Ministrstvo ne naredi dobesedno nič, vse skupaj preprosto odpravi z argumentom o avtonomiji univerz. O tej se na tem mestu ne bomo ubadali, saj je bilo o njej povedanega že ogromno. Osredotočili se bomo na “kontra-moč”, torej konstitucijo subjekta, ki bi se bil sposoben upreti temu, kar se dogaja, in s tem naredil korak h kakovostnemu visokemu šolstvu in predvsem k univerzi kot egalitarni, etični in vsaj približno progresivni instituciji. Tu se osredotočimo predvsem na organiziranje zaposlenih na univerzi, seveda tudi študentov. Zaposleni na univerzi so organizirani v sindikate, teh pa, glede na velikost univerz pri nas, kar mrgoli. Samo v visokošolski sferi imamo kar štiri sindikate, medtem ko SVIZ pokriva predvsem zaposlene v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, na univerzah pa nima velikega števila članov. Ustavimo se pri SVIZ-u. Vse glasneje se govori o stavki v izobraževalni sferi - SVIZ za sabo potegne kar 38.000 članov, to je predvsem učiteljic, učiteljev, pedagoginj in pedagogov. Na tem mestu je pomembno sodelovanje med sindikati, ki pa mu v preteklosti nismo bili ravno priča, pa čeprav se po celotni vertikali izobraževalnega sistema soočajo s podobnimi, ponekod celo enakimi težavami. Tudi sredstva sindikalnega boja so napačna oziroma neškodljiva za centre oblasti. Sindikati se osredotočajo predvsem na proteste, ki so postali že nekakšna folklora ter sestavni del akademske in širše kulture. Poleg protestov posegajo po individualni pravni pomoči. Ta praksa reducira nujnost množičnega, kolektivnega boja na individualno reševanje sistemskih problemov.

Končno se je po dolgem času spregovorilo o stavki. To je tisti najbolj demokratični in najmočnejši vzvod, ki ga imajo delavke in delavci, da se postavijo za svoje zahteve, da dobijo pozornost. Zaustavitev produkcijskega procesa je že od nekdaj trn v peti oblastnih struktur. Tudi v javni sferi oziroma v izobraževanju ni nič drugače - kaos nastane že, če so en dan zaprti vrtci, osnovne, srednje šole in fakultete. A za res učinkovito akcijo bo potrebna skupna organizacija vseh sindikatov na tem področju. Študentke in študenti pa morajo prepoznati, da je to tudi njihov boj - boj zaposlenih v izobraževanju je boj za kvalitetnejše izobraževanje, za egalitarnejše odnose in za pogum postaviti se po robu izkoriščevalskim ter ustrahovalnim praksam, ki so se že pred časom globoko zažrle tudi v izobraževalno sfero. Stavka se v Sloveniji praktično prelaga že več kot desetletje, razmere pa se le slabšajo. Seveda smo bili priča kar nekaj protestom, a kot rečeno, ti žal nimajo nobene moči več. Druga pomembna stvar je množičnost oziroma masovno povezovanje med sindikati in študenti. Veliko zaposlenih na univerzi  ustrahujejo njihovi nadrejeni in pogum za izstop iz takšnega razmerja je masovna podpora ostalih zaposlenih na univerzi ter študentk in študentov. Tu ciljamo na vse sindikate, študentske strukture in, morda še posebej, na lokalne študentske organizacije ter krovno študentsko organizacijo. Podaljševanje bonov pač ni dovolj …