Komaj smo prestopili prag leta 2018 in že smo priča dolgo pričakovanem spopadu med vlado ter številnimi sindikati. 21 od skupno 41 sindikatov javnega sektorja je izrazilo stavkovne zahteve, kar napoveduje pravi stavkovni val v prihajajočih tednih. A med nekaterimi sindikati že prihaja do razkola zaradi neusklajenih zahtev.

V preteklih dneh smo lahko vnovič spremljali zaostrovanje spora med Visokošolskim sindikatom Slovenije, krajše VSS, ter Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije oziroma SVIZ. Sindikata se v svojem delovanju ne moreta zediniti o pristopu napram Vladi Republike Slovenije, ki ne želi prisluhniti zahtevam ne enega ne drugega.

Spor se je pričel že decembra lani in se še kar nadaljuje ter zaostruje. Spomnimo torej, kaj je jabolko spora. SVIZ je konec novembra napovedal splošno stavko. Zahteve vključujejo dvig plač vseh izobraževalcev od vrtca, pa vse do univerze. Prav tako zahtevajo ustrezno ovrednotenje razredniškega dela ter regres v višini 1200 evrov za zaposlene z minimalno ali nižjo plačo. Zahteve so šle v nos ne zgolj vladi, ki meni, da zahteve niso realistične, pač pa tudi Visokošolskemu sindikatu.

Visokošolski sindikat je namreč podal poziv, v katerem predlagajo, da visokošolski učitelji, sodelavci ter raziskovalci ne sodelujejo v SVIZ-ovi stavki. VSS pojasnjuje, da zahteve SVIZ-a visokošolskim delavcem ne doprinesejo nikakršnih koristi. SVIZ denimo zahteva zvišanje plač za dva plačna razreda, a to po mnenju VSS-ja že ponuja tudi vladna pogajalska stran. Poleg tega očitajo, da SVIZ iz pogajanj o povišanju plač izključuje bolje izobražene tehnične in administrativne sodelavce iz plačne skupine J. Po mnenju VSS-ja veliko teh sodelavcev, zlasti znotraj univerzitetnega področja, opravlja zahtevnejša dela od tistih, ki imajo doseženo nižjo stopnjo izobrazbe in si zato zaslužijo povišico.

Ali povedano drugače, VSS očita SVIZ-u partikularen pristop pri borbi za pravice delavcev javnega sektorja. Hkrati VSS poudarja, da ima v visokošolski sferi veliko večje število članov in poziva SVIZ, naj prepusti sindikalno organiziranje na tem področju njim.

SVIZ vse kritike vztrajno zavrača. Po SVIZ-ovi predstavitvi stavkovnih zahtev je le nekaj dni za tem podala stavkovne zahteve še Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, katere del je tudi VSS. Ta predvsem opozarja na obstoječe anomalije plačnih sistemov in kršitve doseženih dogovorov med nekaterimi sindikati in vlado, zlasti po odločitvi o zviševanju variabilnega dela plač zdravnikov. Trenutno veljavna kolektivna pogodba delovnih mest v javnem sektorju namreč izenačuje osnovne plače zdravnikov ter visokošolskih učiteljev. Vendar je povišanje variabilnega dela plač zdravnikom to razmerje obrnilo močno v prid zdravnikov. Pogajalska skupina poziva vlado tudi k upoštevanju dogovora iz decembra leta 2016. V njem je vlada s pogajalsko skupino sklenila dogovor za zviševanje plač za dva plačna razreda, a vlada te obljube ni izpolnila.

Ker se vlada ne želi več pogajati, se je Pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja odločila stavkati. Pričetek stavke bo 24. januarja, stavkali pa bodo torej tudi univerzitetni raziskovalci, sodelavci in učitelji.

Vlada torej ne želi ugoditi omenjeni pogajalski skupini. Pa tudi SVIZ-u ne. Namreč ne eni ne drugi skupini ni želela direktno odgovoriti, kako bo z njihovimi zahtevami, ali pa jih je celo jasno zavračala. SVIZ je zato vlado sam povabil na pogajanja, pogovori med obema stranema pa naj bi stekli prav danes. Teh naj bi se po napovedih udeležila tudi ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič ter minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Ponovno se je na tem mestu oglasil VSS. V sindikatu namreč opozarjajo, da gre tu za spremembe kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Poleg VSS-ja, VIR-a ter Neodvisnega sindikat delavcev Ljubljanske univerze je SVIZ le eden izmed štirih podpisnikov te pogodbe. Temu navkljub SVIZ v svojih zahtevah zastopa tudi visokošolske zahteve.

Minister za javno upravo je sicer določil, da se bo o sindikalnih zahtevah pogajalo v enotni pogajalski skupini. Na ministrstvu za javno upravo sicer trdijo, da povišanje plače eni skupini, v tem primeru zdravnikom, ne pomeni uničenje enotnega plačnega sistema. Uresničevanje vseh stavkovnih zahtev je torej negotovo.

Staro reklo pravi, da je moč v številkah. A interesna navzkrižja SVIZ-a in VSS načenjata pogajalsko moč, ki izvira iz številčnosti sindikatov, ki pa izhaja ravno iz njihovega organiziranja in povezovanja. Vprašanje, ali bo glede na trmoglavost s strani obojih moč pričakovati kakršenkoli konstruktiven dogovor. Najverjetneje ne, kar bo imelo negativen učinek na oba sindikata.

Odprava varčevalnih ukrepov v javnem sektorju je sicer nujna. Univerza je finančno močno podhranjena. A varčevalni ukrepi, kljub gospodarski rasti in kljub dogovoru iz leta 2016, še niso odpravljeni. Za primer - leta 2016 smo zgolj mi in Srbija, kljub gospodarski rasti, rezali sredstva visokemu šolstvu. Univerza lahko torej preide še v slabše stanje. Na VSS namreč opozarjajo, da si univerza ne more privoščiti niti pokrivanja tekočih stroškov javne službe.

Univerza je gibalo družbe. Univerza je namreč tista, ki dovaja družbi tisti strokovni del, ki zna s svojimi aparati operirati. Država ima lahko urejene ceste in tirnice, a če nima posameznikov, ki bodo razvoj in miselnost poganjali naprej, jo čaka stagnacija. Smotrna razvojna politika je v Sloveniji nekaj, kar ne predstavlja prioritete - varčevalnih ukrepov za institucijo družbenega razvoja in kritične miselnosti ne želi odpraviti. Ne želi prisluhniti niti o osnovnih potrebah univerze, ki so trenutno ogrožene. Sindikata, ki pokrivata ravno to področje, tega ne prepoznata in še naprej bijeta bitke merjenja ega. Škodujeta pa ne le sebi, pač pa tudi celotni univerzitetni sferi.

Čeprav govorimo o sindikalizmu, se moramo vseeno zavedati, da tu ne gre samo za boj za višje plače, pač pa tudi za nekaj večjega v samem bistvu. Bojevati se za zaposlene v visokošolski sferi ni zgolj boj za ponovno vzpostavitev zahtev kolektivne pogodbe, pač pa tudi sam status univerze znotraj naše družbe. Spor sindikatov pa to zgolj preprečuje. Smoter sindikalizma je ščititi posameznike, a ta posameznik je del širše enote in tudi ta mora biti ščitena. Sicer posameznik zgubi še tisto, kar je bolj ključno: prostor, v katerem deluje. Sindikati naj se le bojujejo za pravice svojih članov, a v tem boju naj vzamejo v obzir še ostalo, kar je ogroženo.

Kolektivnost med sindikati zagovarja vajenka Dagmar.