Leto je naokoli in tisti, ki so še vedno samski, so se te dni zopet zbrali na tržnici pred ljubljansko univerzo, da si najdejo partnerja. Govora je seveda o študentih, ki prek sistema hitrih zmenkov iščejo popolnega delodajalca zase. Zaposlitvene zmenkarije so sicer letos potekale že drugič, tokrat z več prijavljenimi delodajalci in študenti, za spremembo od lani je letos deževalo, idejna vodja projekta Maja Makovec Brenčič pa se dogodka ni udeležila, saj je ravno pred kratkim napredovala v ministrico. Same spodbudne spremembe torej.

Zaradi zgoraj omenjenega dežja se letošnje edicije resničnostnega šova nismo udeležili, a smo za malo romantike za vse tiste, ki se na današnji turoben dan še vedno stiskate pod kovtrom, pripravili prispevek iz lanskoletnega dogodka.

Pa veliko sreče v ljubezni!

_________________________________________________________________

Žvižg piščalke je naznanil začetek prvega kroga hitrih zmenkov in povzročil negotovo krmarjenje študentov med nekaj več kot petdesetimi delodajalci, ki so se v sredo potili sredi Kongresnega trga. V sklopu Elevator Pitch Festivala naj bi se delojemalci s strategijo hitrih zmenkov v petminutnih pogovorih povezali z vnaprej določenimi delodajalci. Te so morali udeleženci že pred dogodkom rangirati glede na to, s kom bi najraje opravili razgovor. Izbrali so jih petnajst, od tega so jim zmenke s približno petimi izmed njih odobrili. Pri tem je zaradi široke palete delodajalcev iz različnih področij prihajalo do kar nekaj zadreg pri udeležencih, saj so jim bili dodeljeni tudi zmenki z delodajalci, ki se tematsko nikakor niso skladali s področjem njihovega študija, siceršnjega delovanja in ambicij.

V dveh urah se je zvrstilo šestnajst krogov hitrih zmenkov, pri tem pa je več kot dvesto udeležencev delodajalce skušalo impresionirati s svojo izjemnostjo. Sam koncept se sicer občutno ne razlikuje od klasičnih hitrih zmenkov, kljub temu pa vključuje poseben način prezentacije, imenovan elevator pitch, ki ga je natančneje pojasnila karierna svetovalka Sabina Žnidaršič Žagar:

(izjava v posnetku)

Poudarek torej velja patosu, pri čemer se zaradi čustvenega odziva, ki naj bi ga pričakovali od sogovornika, tovrsten pristop ponuja tudi kot prikladna izbira za vsakršno manipulacijo. Poleg tega je jasno, da gre za oglasno sporočilo, pri čemer na jumbo plakat postavljamo sami sebe. Žnidaršič-Žagarjeva je prepričana, da gre pri odporu do takšnih samopromocijskih praks za oseben problem posameznika, saj naj bi znotraj poplave diplomantov konkurenco premagali ravno z uspešno predstavitvijo lastne unikatnosti. Tako sicer zmagamo v medsebojni bitki za redka delovna mesta, vendar je zmagoslavje individualno in bojišče ostaja. Sabino Žnidaršič Žagar smo zato povprašali, ali naj si kljub množici mladih brezposelnih zatisnemo oči in podamo v individualno bitko:

(izjava v posnetku)

Odgovor je očitno pritrdilen, napotke za dosego tega cilja pa so udeleženci festivala prejeli že teden pred osrednjim dogodkom. Na delavnicah, ki so bile obvezne za vse sodelujoče, naj bi se slednji izurili v kompetentne delojemalce, med drugim s predstavitvijo in treningom elevator pitch nagovora. Četudi zveni kot še ena v vrsti prežvečenih floskul s spletnih strani o osebnostni rasti, je bilo prvo vprašanje, ki naj bi si ga študentje zastavili: kdo sem? Sledili sta še, zakaj sem edinstven in na katerih področjih se vidim. V nadaljevanju so sodelujoči skušali izvesti elevator pitch predstavitev, tako da so svoje pozitivne lastnosti argumentirali s svojimi dosežki, pri tem pa oddajali optimistične vibracije. Deležni so bili tudi hitre šole poslovnega bontona, ki je vključevala vse od primerne garderobe do stiska rok z delodajalcem – nikar preveč ali premalo ličil, poleg tega počakajte, da vam delodajalec prvi ponudi roko. Govora je bilo tudi o neprijetnih vprašanjih na razgovorih za delo, pri čemer so sodelujoči izpostavili vprašanja glede nosečnosti in njihovih partnerskih razmerij. Karierna svetovalka Sabina Žnidaršič Žagar tudi na tem mestu favorizira individualno korist:

(izjava v posnetku)

Čeprav opolnomočeni z novo veščino govora in natrošanja koristnih polresnic, študentje na trgu dela trčijo ob togost povpraševanja, kjer je edina izbira, ki je na voljo, pogosto kvečjemu prekarizacija. Med sproščenim klepetom so jo delodajalci ponujali tudi med hitrimi zmenki, tako da so udeležence pozvali, naj se potegujejo za neplačano pripravništvo, ali celo že ob začetku delojemalskega spogledovanja poudarili, da ne zaposlujejo. Po drugi plati pa je udeleženec lahko naletel tudi na delodajalca z odmevnimi in obsežnimi odpuščanji v zadnjem letu ter večinskimi prekarnimi oblikami zaposlitev, ki je nonšalantno zagotavljal, da lahko  diplomant po prestanem neplačanem obdobju v tem podjetju pričakuje redno zaposlitev. Prorektorico univerze Majo Makovec Brenčič smo zato povprašali, kaj bi storila sama, če bi ji bilo v vlogi študentke ponujeno zgolj neplačano delo oziroma pripravništvo:

(izjava v posnetku)

Sami ostajamo neomajni znotraj prepričanja, da si delavci za svoje dobro opravljeno delo ne zaslužijo zgolj nagrade, temveč predvsem dostojno plačilo ter določeno mero varnosti, ki je inherentna rednim delovnim razmerjem. Vendar pa naj slednjih po besedah karierne svetovalke Sabine Žnidaršič Žagar na Elevator Pitch Festivalu ne bi iskali:

(izjava v posnetku)

Edino orožje v domnevno imaginarno konstruiranih razmerah na trgu dela naj bi torej ostal fatalni elevator pitch govor in pridno čakanje. Čemu so hitri zmenki z delodajalci torej namenjeni? Treningu osebne predstavitve in socialnih veščin, mreženju ter s tem vzpostavljanju povezav med študenti in delodajalci. Osrednji namen torej sploh ne pripada samemu dogodku hitrih zmenkov, temveč predhodnim delavnicam, saj naj bi udeleženci med pogovori z delodajalci zgolj preizkušali sveže pridobljene veščine samopromocije. Kakšen doprinos ima igrani razgovor za delo v sklopu hitrih zmenkov k lažjemu vstopu mladih na trg dela, smo povprašali Žnidaršič-Žagarjevo:

(izjava v posnetku)

Enodnevni dogodek so sicer organizirali Karierni centri Univerze v Ljubljani, ki so kot oblika projekta financirani iz Evropskega socialnega sklada preko Ministrstva za izobraževanje znanost in šport. Maja Makovec Brenčič na tem mestu izpostavlja željo kariernih centrov, da bi se takšne oblike delovanja tudi sistemsko utrdile znotraj visokošolskih institucij. Le s sistematičnim in vsebinsko podkrepljenim delovanjem namreč lahko zagotavljajo izvedbo projektov, ki po besedah prorektorice pripomore k dobrobiti tako na strani delodajalcev kot na strani delojemalcev. Naiven pristop, ki pa problem brezposelnosti učinkovito razrešuje na ravni posameznika.

Zaposlitvena štafeta norosti je kljub združevanju delodajalcev z delojemalci slednje tudi neposredno razdruževala med seboj. Po žvižgu piščalke se je pričela individualizirana borba za prazne stole in izpolnjene evalvacijske liste, s pomočjo katerih naj bi delodajalci študente znotraj zapisanih kategorij, kot so pripravljenost na razgovor, miselna naravnanost, izvirnost, stopnja pristnosti in govorica, ocenili s točkami od ena do pet. Pri ocenjevanju samega dogodka pa ne moremo mimo razgovorov za delovno mesto nekje med igrano iluzijo in prekarizacijo. Med hitrimi zmenki so delodajalci sicer lahko koketirali z izjemno kompetentnimi kadri, pridobili njihove podatke in z nekaterimi izmed njih bodo v prihodnosti gotovo sodelovali. Poleg vprašanja, pod kakšnimi delovnimi pogoji, pa ostaja negotovih še več kot 120.000 registriranih brezposelnih.

Razgovore z delodajalci je opravila Urška R.