Za Radio Študent velja, da je nastal kot nujnost in želja kritičnih mladih po poročanju s študentskih demonstracij davnega leta 1968, ki so zajele večino evropskih prestolnic. Formalno pa je pridobil status šele sedem let kasneje, z vpisom v sodni register. Pa začnimo s kratkim pregledom dogajanja na radiu tekom celotne zgodovine in se nato vrnimo še k vlogi Univerzitetne redakcije.

Do večjih sprememb je prišlo šele z menjavo političnega sistema ob osamosvojitvi Slovenije. Poleg formalnopravnih sprememb, ureditve ustanovnega akta in ponovnega vpisa v sodni register je prišlo še do strukturnih sprememb, ki so najbolj vplivale na delovno vzdušje na radiu ter porajale potrebe po drugačnih oblikah delovanja. Pokazale so se v možnosti soodločanja in porazdelitve moči, saj so se v 90. letih začele izražati dolgo potlačene želje po privatizaciji. Ustanovitev Radiotelevizije Študent s strani takratnega direktorja Dejana Jelovaca je pomenila očitno centralizacijo moči in izkoriščanje pravnih nejasnosti pri takratni državni tranziciji. Obstajala je nevarnost, da bo RŠ kot medij izbrisan iz sodnega registra, s tem pa bi tudi izgubil svojo frekvenco. Sprožila so se močna strukturna trenja, ki so trajala dolgih deset let in s tem oblikovala nujnost po vzpostavitvi Sindikata prekernih delavcev radia.

V napetostih, šolanju med letečimi čevlji in pridobivanju izkušenj so se postopoma oblikovale in razvile službe ter redakcije radia, med njimi tudi najmlajša in najmanjša Univerzitetna redakcija.

Prvi, ki se je še v času socialističnega samoupravljanja ukvarjal s študentskimi tematikami, je bil Igor Vidmar. Poročal je s študentskih demonstracij, ki so se odvijale na Filozofski fakulteti, in se javno zavzemal za izobčene profesorje bivše Fakultete za družbene vede. Zaradi svojega prispevka, ki je bil narejen po vzoru Engelsovega pisma nemškemu partijskemu aktivistu, v katerem nagovarja k svobodi izražanja misli in govora, ob glasbeni spremljavi tuljenja volkov, je bil z nekaj sodelavci začasno izključen iz delovanja radia.

Takrat je Univerzitetna redakcija še spadala pod Družbeno in Aktualno-politično redakcijo, s katero se pravzaprav vsebinsko tudi neprestano povezuje. Nastanka redakcije kot samostojne enote praktično ni mogoče datirati, saj je, kot bomo slišali, nastajala postopoma, skozi proces pridobivanja vedno večje vloge pri oblikovanju programa. Prednost ustaljenih redakcij je v tem, da imajo zagotovljen prenos znanja in delujejo bolj sistematično. Pri Univerzitetni redakciji je zgodba drugačna, saj so se skozi čas, glede na nujnosti, posamično rojevale, umirale in ponovno obujale ideje o poročanju študentske problematike.

Zaradi sprememb na področju šolstva se je konec 70. in v začetku v 80. let rodila ideja po rednem poročanju o študentskih vsebinah. Takrat so se pojavili prvi idejni zametki nove redakcije. Z njimi se je ukvarjal tudi današnji kolumnist Dnevnika Ervin Hladnik - Milharčič. O takratnih razmerah nam je takole povedal:

(izjava v posnetku)

Kljub rastoči potrebi po večjem razumevanju univerzitetnega področja kot področja uveljavljanja demokratičnih procesov je zanimanje za specifično študentske teme za nekaj časa zamrlo.

Približno desetletje kasneje je na radio kot novinec prišel Igor Brlek, ki je, kot pravi, ponovno obudil zanimanje za študentske teme. Z nami je delil spomine:

(izjava v posnetku)

Iste dogodke si različni ljudje vedno nekoliko drugače zapomnijo. Vajenec drugače vidi dogajanje na radiu kot odgovorni urednik. V tistem času, v devetdesetih, je bil odgovorni urednik radia Mirsad Begić. Povedal nam je, kako je on videl nastanek in vlogo Univerzitetne redakcije:

(izjava v posnetku)

Nekaj let kasneje je na Univerzitetni redakciji urednikovala Aleksandra Goropevšek, ki se je ponovne želje Študentske organizacije po poročanju njihovih stališč ubranila. Takrat so namreč potekale študentske demonstracije in ŠOU je želel, da se v jutranjem programu poroča o njihovih pogledih na dogajanje. Urednica je želela ohraniti kritično noto in poročati o demonstracijah brez dlake na jeziku. Zaradi vse večje potrebe po drugačnih vsebinah in informiranju študentske populacije je redakcija dobila več časa v programu. Iz tedenske oddaje je nastala oddaja, ki je bila na sporedu 2-krat ali 3-krat na teden. Tudi število sodelavcev se je povečalo in bolj so se medredakcijsko povezovali. Poročali so o dogajanju v študentskem zboru, o aktivnostih v študentskih društvih ter predstavljali in ocenjevali različne načine študentskega prehranjevanja na bone. Slednja oddaja se je ohranila vse do nedavnega urednikovanja Jerneje Brumen.

Redakcija je sčasoma pridobivala vedno večjo možnost sodelovanja pri programski shemi. Kot enota radia je morala skozi strukturne spremembe, ki so se vlekle še iz preteklosti in se nekako zaključile v novem tisočletju. V letu 2005 je Študentski zbor sprejel dopolnitve k ustanovnemu aktu, nastal je svet Zavoda in radiu je bila formalno zagotovljena pravica do programske avtonomije.

Danes redakcija poroča o širših vsebinah, nanašajočih se na spremembe v visokošolskem sistemu. Poleg zunanjih komentatorjev, večinoma doktorskih študentov, je na redakciji aktivnih približno deset članov. S kritično refleksijo spremljajo dogajanja v študentskem zboru ŠOU, poročajo o aktivnostih progresivnih študentskih društev, študentskih organiziranj in protestov po svetu. Ti so največkrat usmerjeni na nehvaležen položaj, ki ga zasedamo mladi v prelepi družbi znanja. Strukturna brezposelnost, padec kvalitete izobraževanja, možnost uvajanja šolnin ter prikrito onemogočanje soodločanja na političnih ravneh nas silijo v iskanje novih poti delovanja in organiziranja. S tem pa tudi v nujnost poročanja in informiranja o družbenih spremembah, javnega prevpraševanja samoumevnega delovanja družbe in vloge mladih v njej.

Po pestri zgodovini radia je brskala vajenka Erika.