V zadnjem letu in pol smo Univerzo v Mariboru obravnavali zaradi dveh zelo spornih zadev. Najprej v primeru mobinga, ki ga je izvajal glavni tajnik univerze Teodor Lorenčič nad zaposlenima na rektoratu Petro Ujčič in Alenom Vidonjo. Drugič pa v povezavi s sporno sprejetimi spremembami in dopolnili Statuta univerze, s katerimi si je rektor univerze v Mariboru, Igor Tičar, podaljšal svoj mandat, ki bi se moral končati že avgusta letos. Na plan pa je prišla nova tragikomedija, tokrat v režiji Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Tam naj bi lansko leto v zasebne žepe steklo več kot dvesto tisoč evrov, ki so jih dobili od predbolonjskih študentov. Naj spomnimo, da se je lansko leto vsem zamudnikom mudilo zaključiti diplomske naloge, saj so dobili zadnji možni datum za dokončanje študija. Na vseh treh univerzah je bila zato nepopisna gneča, profesorji pa so res delali preko svojih zmožnosti. So pa nekateri očitno tudi lepo zaslužili, v medijih so sploh izpostavili Univerzo v Ljubljani in Univerzo na Primorskem. Univerza v Mariboru je bila v tem primeru svetel zgled, saj je vsem zaračunala le majhno, simbolično vsoto za vpis. A ravno na Univerzi v Mariboru, če smo bolj točni na tamkajšnji Pravni fakulteti, se je nekaj močno zalomilo. Na ostalih fakultetah omenjene univerze so zaposleni vse obveznosti opravili v sklopu svoje obveze, na Pravni fakulteti pa so našli alternativno pot za izplačilo visokih dodatnih zaslužkov direktno zaposlenim na fakulteti.  

Fakulteta je izumila posebno, še neznano in torej nikoli uporabljeno postavko, na podlagi katere je za "dodatne obveznosti" z zaključnimi nalogami predbolonjskih študentov izključno v zadnjih štirih mesecih prejšnjega študijskega leta svojim sodelavcem izplačala več kot dvesto tisoč evrov. To jim je uspelo s pomočjo upravnega odbora Univerze v Mariboru, ki je samo nekaj dni prej sprejel prošnjo dekanje Pravne fakultete, Vesne Rijavec, za spremembo univerzitetnega cenika. V prošnji pa je bila izražena želja, da bi avtorske in podjemne pogodbe za delo, ki ni direktno vezano na izvedbo pedagoškega procesa, lahko sklepali tako z zunanjimi strokovnjaki kot z visokošolskimi učitelji. Upravni odbor je zahtevo soglasno podprl, s tem pa je omenjena fakulteta dobila tudi proste roke, saj ravno ta točka univerzitetnega cenika določa, da cene tovrstnega dela članica univerze določi sama. Prav tako pa o njih ne rabi obveščati upravnega odbora, saj stroške krije iz lastnih sredstev. Največ tega denarja je dobila dekanica Vesna Rijavec, saj si je dobesedno namenila nekaj manj kot 15.000 evrov. Na rektoratu zagotavljajo, da niso bili seznanjeni z izplačili dodatkov in da bodo podrobneje pokomentirali celotno zadevo, ko bo končana revizija. Vseeno pa težko verjamemo, da na rektoratu ne bi vedeli ničesar o tem. Spremembo cenika je namreč omogočil prav upravni odbor Univerze v Mariboru, v katerem sta prisotna glavni tajnik Univerze in rektor, Igor Tičar.

Nov incident na mariborski univerzi kaže širšo problematiko na slovenskih univerzah. Univerza je kot institucija hierarhično razporejena. Na dnu so mladi raziskovalci in asistenti, ki so slabo plačani in se prvi poslovijo od delovnega razmerja, ko pride do rezov v šolstvu. Na vrhu univerzitetne piramide imamo redne profesorje, dekane in člane rektorjev. Čisto na špici pa kraljujejo rektorji. Na vrhu imajo vsi med seboj spleteno mrežo odnosov ter s tem tudi moč in oblast. Drugače rečeno, univerzitetna elita je med seboj spletla celo omrežje, ki temelji na principu “daš-dam”. To preprosto pomeni, da si med seboj pomagajo, se ščitijo in krijejo hrbte, skratka, drug drugemu delajo usluge. Tako pa jim je krivdo še težje dokazati oziroma se z uslugami drug drugemu tako ali drugače izogibajo posledicam.

S povedanim impliciramo na dogajanja na slovenskih univerzah. Igor Tičar je na primer svojo moč dokazal že v prvi polovici leta, ko je samovoljno prestavil za njegovo delovno razmerje ključne pristojnosti iz senata na upravni odbor, ki mu je sam neposredno nadrejen. Spomnimo se recimo mobinga in spolnega nadlegovanja, ki ju je vršil glavni tajnik Univerze v Mariboru, Teodor Lorenčič, vendar ga je rektor Igor Tičar ščitil in obdržal na položaju, ker je bil z njim v “prijateljskih odnosih”. Mesto tajnika pa je potem Teodor Lorenčič izgubil zaradi čisto drugih razlogov. Omenimo še rektorja Univerze na Primorskem, Dragana Marušiča, ki je tik pred rektorskimi volitvami zaposlil 27 novih ljudi, za čisto kratek čas in z nekajodstotno zaposlitvijo, kar pa je bilo dovolj, da so lahko oddali svoj glas. Tokrat pa je dekanja Pravne fakultete Univerze v Mariboru, Vesna Rijavec, najprej poslala sporno prošnjo za spremembo univerzitetnih cen in to tik pred začetkom izplačil med junijem in septembrom 2016. Nato pa je še sebi nakazala skoraj 15.000 evrov dodatka.

Ko podrobneje pogledamo zaporedje dogodkov, se zdi skoraj nemogoče, da na rektoratu ne bi vedeli nič o tem. Kako da ni nihče posumil, da gre pri prošnji za spremembe univerzitetnih cen tik pred začetkom izplačevanja za korupcijo? Dvomimo lahko tudi o verodostojnosti upravnega odbora, ki je predlog soglasno podprl, saj ga vodi rektor sam - torej lahko ljudi tudi neposredno odpusti. Vse to implicira na medsebojno sodelovanje in dogovarjanje med prejemniki dodatkov ter na povezanost vseh akterjev na Pravni fakulteti z rektorjem Igorjem Tičarjem. Da gre za medsebojne dogovore med tako imenovano elito, je še toliko očitneje, če pogledamo samo razlike med številom diplomantov, ki so jih pokrivali najbolje plačani profesorji, in izplačanimi dodatki. Med njimi lahko vidimo ogromne razlike in precej hierarhično odmerjena plačila. Dekanja Vesna Rijavec je za eno uro dela s predbolonjci računala največ. In sicer 60 evrov. Kot smo že povedali, je dobila skoraj 15.000 tisoč evrov dodatka. Podatki javnega portala Sicris pa kažejo, da je bila dekanja mentorica desetim študentom starega univerzitetnega programa in sedmim magistrskega. Na drugi strani pa je denimo izredna profesorica Janja Hojnik za eno uro dela s predbolonjci računala 40 evrov. Za sedemnajst diplom in sedem magistrskih nalog je dobila tretjino manj dodatka. Znesek znaša devet tisoč osemsto devetindevetdeset evrov. Še ena primerjava. Profesor Bojan Škof, ki je prav tako računal 40 evrov na uro, je imel kar petinšestdeset magistrskih nalog in štirinajst diplomskih, dobil pa je najmanj od zgoraj navedenih. Njegov dodatek je znašal devet tisoč štiriinsedemdeset evrov. Tako lahko že na prvi pogled vidimo, da je bila tudi pri najbolje plačanih nekakšna plačna hierarhija, kjer je najbolje postavljena, torej dekanja Vesna Rijavec, dobila največ, ostali pa so se očitno morali sprijazniti z manj.

Kakšen bo epilog te tragikomedije na mariborski univerzi, lahko le ugibamo. Dogajanje na mariborski univerzi spominja na podoben dogodek iz leta 2015 na Univerzi v Ljubljani. Takrat je namreč Inšpektorat za javni sektor opravil nadzor na enajstih fakultetah in kar pri devetih ugotovil, da so nezakonito izplačevale dodatek za stalno pripravljenost. Takrat je na srečo celotna zadeva dobila epilog, tako da so nezakoniti prejemniki dodatka za stalno pripravljenost bili pozvani, da denar vrnejo nazaj v proračun. Edina razlika med ljubljanskim in mariborskim primerom je ta, da je takrat Inšpektorat za javni sektor odkril nezakonitosti na podlagi pravnega akta, medtem ko so si prejemniki dodatkov na mariborski univerzi na precej premišljen način zagotovili pravno podlago. Za to je bilo namreč poskrbljeno s prošnjo, ki jo je odobril Upravni odbor Univerze v Mariboru.

Ali se mariborska univerzitetna elita uči na napakah ljubljanske, se sprašuje Dejan.